Page 174 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 174
RAZPRAVE, [TUDIJE
občutenja. Kritik bi lahko ugovarjal, da Locke izhaja iz predpostavke
izoliranega posameznika, ki pred Bogom stoji sam in upošteva le glas
lastne vesti. Nato bi sklenil: Takšna oseba je produkt individualistič-
ne dobe ter za njo specifičnega razumevanja osebnosti in medčlo
veških odnosov. Ta doba pa je nastopila šele s sekularizacijskimi
procesi. Navsezadnje, argument o svobodi pri prihodu k veri izhaja
iz peresa filozofa, ki velja za pionirja zahodnega »posesivnega indivi-
dualizma«.14
Toda razlogov za sumničavost ni. Kulturni novum in Lockov lastni
individualizem nas ne smeta preslepiti: kristjani so od vsega začetka
poudarjali potrebo po svobodnem prejemanju vere. Tako apostol
Pavel pravi, da »verujemo s srcem«, se pravi ne zgolj z zunanjo privo-
litvijo (bodisi vplivom splošnega vzdušja bodisi eksplicitnim uka-
zom), temveč s samim jedrom svojega bitja (Rim 10,10). Podobno je
krščanski apologet Laktancij okoli leta 300 po Kr. (med Dioklecija-
novimi preganjanji) poudarjal, da ni »ničesar, kar bi bilo bolj stvar
svobodne volje kakor vera; […] če ji zavest častilca ni naklonjena, vera
v hipu izgine, preneha obstajati«.15 Stoletje prej je Tertulijan izrazil
isti pomislek: »Krivično je svobodne siliti proti njihovi volji«, da bi se
udeleževali verskih obredov, kajti bogovi »si ne morejo želeti daritev
tistih, ki niso voljni« darovalci.16 Vera je po svojem bistvu svoboden in
oseben dej. Vsiljena vera sploh ni vera. Glede tega so enakega mnenja
tako zgodnji kakor sodobni kristjani.17
14 Glej C. B. Macpherson, The political Theory of Possessive Individualism: Hobbes to Locke
(Oxford: Clarendon, 1962).
15 Lactantius, Divine Institutes V, 20. Navajam po Bowlin, »Tolerance Among the
Fathers«, Journal of the Society of Christian Ethics 26/1 (2006): 27.
16 Tertullian: Ad Scapulum II. Navajam po Bowlin, »Tolerance Among the Fathers«,
18. O tem, kako Avguštin s svojo interpretacijo besed »prisili ljudi, naj vstopijo«
(Lk 14,23; glej »Concerning the Correction of the Donatists« v St. Augustine: Letters
156–210 [prev. Roland Teske; Hyde Park, NY: New City, 2004], 185), in celotna
tradicija, ki mu je sledila, zaobidejo takšno razumevanje vere, na omejenem
prostoru pričujočega članka ne moremo razpravljati (glej pa Bowlin, »Tolerance
Among the Fathers«, 28–31).
17 To je bil eden glavnih argumentov papeža Benedikta XVI. v njegovem razvpitem
regensburškem nagovoru glede islama in nasilja. Pri tem namreč navaja bizan
tinskega cesarja, ki je zatrjeval, da se »vera rodi v duši, ne v telesu. Kdor želi ljudi
pripeljati k veri mora biti sposoben temeljito razmišljati in dobro govoriti, brez
172
občutenja. Kritik bi lahko ugovarjal, da Locke izhaja iz predpostavke
izoliranega posameznika, ki pred Bogom stoji sam in upošteva le glas
lastne vesti. Nato bi sklenil: Takšna oseba je produkt individualistič-
ne dobe ter za njo specifičnega razumevanja osebnosti in medčlo
veških odnosov. Ta doba pa je nastopila šele s sekularizacijskimi
procesi. Navsezadnje, argument o svobodi pri prihodu k veri izhaja
iz peresa filozofa, ki velja za pionirja zahodnega »posesivnega indivi-
dualizma«.14
Toda razlogov za sumničavost ni. Kulturni novum in Lockov lastni
individualizem nas ne smeta preslepiti: kristjani so od vsega začetka
poudarjali potrebo po svobodnem prejemanju vere. Tako apostol
Pavel pravi, da »verujemo s srcem«, se pravi ne zgolj z zunanjo privo-
litvijo (bodisi vplivom splošnega vzdušja bodisi eksplicitnim uka-
zom), temveč s samim jedrom svojega bitja (Rim 10,10). Podobno je
krščanski apologet Laktancij okoli leta 300 po Kr. (med Dioklecija-
novimi preganjanji) poudarjal, da ni »ničesar, kar bi bilo bolj stvar
svobodne volje kakor vera; […] če ji zavest častilca ni naklonjena, vera
v hipu izgine, preneha obstajati«.15 Stoletje prej je Tertulijan izrazil
isti pomislek: »Krivično je svobodne siliti proti njihovi volji«, da bi se
udeleževali verskih obredov, kajti bogovi »si ne morejo želeti daritev
tistih, ki niso voljni« darovalci.16 Vera je po svojem bistvu svoboden in
oseben dej. Vsiljena vera sploh ni vera. Glede tega so enakega mnenja
tako zgodnji kakor sodobni kristjani.17
14 Glej C. B. Macpherson, The political Theory of Possessive Individualism: Hobbes to Locke
(Oxford: Clarendon, 1962).
15 Lactantius, Divine Institutes V, 20. Navajam po Bowlin, »Tolerance Among the
Fathers«, Journal of the Society of Christian Ethics 26/1 (2006): 27.
16 Tertullian: Ad Scapulum II. Navajam po Bowlin, »Tolerance Among the Fathers«,
18. O tem, kako Avguštin s svojo interpretacijo besed »prisili ljudi, naj vstopijo«
(Lk 14,23; glej »Concerning the Correction of the Donatists« v St. Augustine: Letters
156–210 [prev. Roland Teske; Hyde Park, NY: New City, 2004], 185), in celotna
tradicija, ki mu je sledila, zaobidejo takšno razumevanje vere, na omejenem
prostoru pričujočega članka ne moremo razpravljati (glej pa Bowlin, »Tolerance
Among the Fathers«, 28–31).
17 To je bil eden glavnih argumentov papeža Benedikta XVI. v njegovem razvpitem
regensburškem nagovoru glede islama in nasilja. Pri tem namreč navaja bizan
tinskega cesarja, ki je zatrjeval, da se »vera rodi v duši, ne v telesu. Kdor želi ljudi
pripeljati k veri mora biti sposoben temeljito razmišljati in dobro govoriti, brez
172
