Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 179
MIROSLAV VOLF

spoštovati človeka je etično stališče, brezpogojni imperativ:33 Spošto-
val te bom, najsi me spoštuješ ali ne. Zapoved se namreč ne glasi
»Spoštujte, če ste deležni spoštovanja« ali »Spoštujete, če želite, da bi
tudi vas spoštovali«. Glasi se »Spoštujte, pika«. Seveda lahko upam,
da bodo tudi drugi ravnali enako in bo spoštovanje vzajemno. Toda
slednje ni ne razlog ne pogoj mojega spoštovanja.

Kot etično stališče in zapoved edinega Boga vseh ljudi ima ta zah-
teva po spoštovanju vseh univerzalno veljavo. Ni nekaj, kar bi veljalo
zgolj za kristjane. Velja za vse ljudi: vsi bi morali vse spoštovati. Zapo-
ved, izrečena šibkim, preganjanim kristjanom, je torej impliciten
standard – etični standard – in zavezuje tudi njihove zatiralce. Tudi ti
bi morali vse spoštovati, vključno s kristjani. Prvo Petrovo pismo je tako
zasejalo seme, iz katerega je pozneje pognala eksplicitna zahteva po
toleranci. Obenem je odgovorilo na prevladujoče nagnjenje žrtev
nestrpnosti (nagnjenje, ki so mu podlegli tudi sami kristjani, potem
ko je krščanstvo postalo uradna religija cesarstva): Šibki postavljajo
zahteve močnim, ko pa se sami dokopljejo do pozicije moči, hitro
pozabijo nanje.34 »Vse spoštujte« velja za vse, za politično nevplivne
nič manj kakor za vladajoče, morda celo še posebej za nevplivne, ko
postanejo vladajoči.

b) Spoštujte, ne pa tolerirajte!
Zapoved veleva spoštovanje oziroma izkazovanje časti, ne zgolj

toleriranja. Pravim »zgolj toleriranja«, čeprav se zavedam, da bi mno-
gim že toleranca zagotavljala življenje namesto smrti ali vsaj varen
prostor, kjer si lahko to, kar si, ne da bi ti pretila izključitev in zatira-
nje. Takšne izključitve in zatiranja sem bil deležen, ko sem kot sin
pastorja odraščal v državi, ki so jo upravljali komunisti, zavezani

33 Sokrat je bil znan po tem, da je zagovarjal univerzalno veljavo moralnih zapovedi:
Četudi kdo »trpi krivico, ne sme krivice vračati, kot misli množica«, saj je »krivično
ravnanje za tistega, ki tako ravna, vendar na vsak način nekaj slabega« (Platon,
Kriton 49,b).

34 Locke je takole komentiral dejstvo, da sta preganjanje in toleranca pogosto funkciji
relativne moči: »Kjer nimajo moči, da bi nadaljevali s preganjanjem in zagospodarili,
si želijo pravičnih okoliščin in pridigajo toleranco« (Locke, A Letter, 217).

177
   174   175   176   177   178   179   180   181   182   183   184