Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 182
RAZPRAVE, [TUDIJE
so zunaj, ne vzpostavlja predvsem prek zavračanja tega, kar je zunaj,
temveč bolj prek potrjevanja osnovnih prepričanj pripadnikov skup-
nosti. To sodi k drži, ki sem jo drugje poimenoval »mehka drugač-
nost«.39 Vseeno pa tekst zarisuje jasne meje med krščanskimi in
nekrščanskimi življenjskimi slogi, in sicer tako v verskem kot nravnem
smislu. Je že sam ta akt kritične razmejitve oblika nestrpnosti in
nespoštovanja?
Ni. Slabo bi se nam pisalo, če neodobravanju navkljub ne bi bili
zmožni tolerirati in spoštovati. Tole pa sledi iz dveh premis, za kate-
ri menim, da sta neizpodbitni:
Prva premisa: Razlike v življenjskih slogih pripadnikov različnih
religij in sekularnih nazorov so globoke in trdovratno vztrajajo. Mož-
nosti za njihovo odpravo so pičle.
Druga premisa: Ljudje se dosledno (in upravičeno) upirajo temu,
da bi s soglašanjem sprejeli nekaj, kar se jim zdi nesprejemljivo.
Sklep: Če bi bilo akceptiranje nujni moment toleriranja, bi tudi
vseprisotna mentaliteta nestrpnosti nujno vztrajala.
Nasledek: Če bi hoteli svet obvarovati pred pogrezanjem v neob
vladljive konflikte, bi morali vseprisotno mentaliteto nestrpnosti
obvladovati z nestrpnimi režimi. Nekakšna oblika totalitarizma je
torej neizogibna posledica nezmožnosti toleriranja brez odobravanja.
Summa: Če toleranca pomeni akceptiranje, je nestrpnost neizo
gibna.
Izkaže se, da je ideja toleriranja brez soglašanja vpeta v samo logi-
ko tolerance. Toleranca bi razveljavila samo sebe, če ne bi bila zdru-
žljiva z neodobravanjem. Kajti toleranca je po definiciji potrebna, kjer
ni soglašanja; takrat, ko za osebo ali skupino ljudi presodimo, da se
v svoji etični presoji moti.40 Če ni več neodobravanja, tudi toleranca
izgine, saj ni več ničesar, kar bi tolerirali.
S spoštovanjem je podobno. Le kaj bi se zgodilo, če bi iz spoštova-
nja do nekoga, čigar nazorov ali ravnanj ne odobravamo, zavrgli lastno
39 O tem, da je v Prvem Petrovem pismu razlika med pripadniki krščanske skupnosti
in tistimi, ki so zunaj, »mehka«, glej: Volf, Captive to the Word of God, 65–90.
40 Zato ima t. i. »paradoks tolerance« tudi nalogo razložiti, »zakaj bi si tisti, ki tolerira,
lahko mislil, da je etično dobro, če tolerira nekaj, kar je etično napačno« (Mendus,
Toleration, 20).
180
so zunaj, ne vzpostavlja predvsem prek zavračanja tega, kar je zunaj,
temveč bolj prek potrjevanja osnovnih prepričanj pripadnikov skup-
nosti. To sodi k drži, ki sem jo drugje poimenoval »mehka drugač-
nost«.39 Vseeno pa tekst zarisuje jasne meje med krščanskimi in
nekrščanskimi življenjskimi slogi, in sicer tako v verskem kot nravnem
smislu. Je že sam ta akt kritične razmejitve oblika nestrpnosti in
nespoštovanja?
Ni. Slabo bi se nam pisalo, če neodobravanju navkljub ne bi bili
zmožni tolerirati in spoštovati. Tole pa sledi iz dveh premis, za kate-
ri menim, da sta neizpodbitni:
Prva premisa: Razlike v življenjskih slogih pripadnikov različnih
religij in sekularnih nazorov so globoke in trdovratno vztrajajo. Mož-
nosti za njihovo odpravo so pičle.
Druga premisa: Ljudje se dosledno (in upravičeno) upirajo temu,
da bi s soglašanjem sprejeli nekaj, kar se jim zdi nesprejemljivo.
Sklep: Če bi bilo akceptiranje nujni moment toleriranja, bi tudi
vseprisotna mentaliteta nestrpnosti nujno vztrajala.
Nasledek: Če bi hoteli svet obvarovati pred pogrezanjem v neob
vladljive konflikte, bi morali vseprisotno mentaliteto nestrpnosti
obvladovati z nestrpnimi režimi. Nekakšna oblika totalitarizma je
torej neizogibna posledica nezmožnosti toleriranja brez odobravanja.
Summa: Če toleranca pomeni akceptiranje, je nestrpnost neizo
gibna.
Izkaže se, da je ideja toleriranja brez soglašanja vpeta v samo logi-
ko tolerance. Toleranca bi razveljavila samo sebe, če ne bi bila zdru-
žljiva z neodobravanjem. Kajti toleranca je po definiciji potrebna, kjer
ni soglašanja; takrat, ko za osebo ali skupino ljudi presodimo, da se
v svoji etični presoji moti.40 Če ni več neodobravanja, tudi toleranca
izgine, saj ni več ničesar, kar bi tolerirali.
S spoštovanjem je podobno. Le kaj bi se zgodilo, če bi iz spoštova-
nja do nekoga, čigar nazorov ali ravnanj ne odobravamo, zavrgli lastno
39 O tem, da je v Prvem Petrovem pismu razlika med pripadniki krščanske skupnosti
in tistimi, ki so zunaj, »mehka«, glej: Volf, Captive to the Word of God, 65–90.
40 Zato ima t. i. »paradoks tolerance« tudi nalogo razložiti, »zakaj bi si tisti, ki tolerira,
lahko mislil, da je etično dobro, če tolerira nekaj, kar je etično napačno« (Mendus,
Toleration, 20).
180
