Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 180
RAZPRAVE, [TUDIJE
ateizmu kot nečemu ključnemu za družbeni blagor. »Ti, prekla! Ven
iz razreda, in nikoli več se ne prikaži s to rečjo okoli vratu!« Tako se
je name zadrla moja učiteljica biologije. Kot izključujoča ateistka ni
prenesla razkazovanja verskih simbolov v razredu. Hvaležen bi bil že
zgolj za toleriranje: resignirano sprejetje dejstva, da ima tudi učenec,
ki je do te mere zblojen, da celo javno izraža svojo pripadnost neki
religiji, pravico do pouka biologije v javni šoli. Pričakovati spoštovanje
bi bilo že nerealno.
Toleranca je včasih morda največ, na kar lahko upamo, in vendar
se je vselej drži nekakšen »zgolj«. »Nekoga tolerirati je izraz moči,«
pravi Michael Walzer v On Toleration in pristavi: »biti deležen toleran-
ce pa je izraz šibkosti«.35 Poleg tega gre toleranca pogosto z roko v
roki z afektivno, navidezno etično izključitvijo. Tako se zdaj, po zru-
šitvi komunističnega režima, lahko mirno zavežem k toleriranju
marksističnih profesorjev starega kova, ki so do mene in moje vere
bili nestrpni, hkrati pa projiciram skrajen prezir in gnus vsakič, ko
jih srečam ali o njih govorim.
Takšna dinamika pa nikakor ni značilna za »spoštovanje«, vsaj ne
za spoštovanje v pomenu, kot ga ima ta beseda v Prvem Petrovem pismu.
Tu je namreč jasno, da zaničevanje ni opcija. Spoštujem lahko tako
svoje nadrejene (»cesarja« [2,17] znotraj monarhične politične ure
ditve v času nastanka Prvega Petrovega pisma) kakor sebi podrejene
(»ženo« [3,7] v tedanji patriarhalni kulturi) in sebi enake (tj. večino
ljudi, ki so zajeti v besedici »vse« [2,17]). Oziroma, kot to izraža sledeč
komentar: »Nikogar od tistih, ki so zunaj […] se ne sme ne zaničeva-
ti, ker bi bili neverni, ne sovražiti, ker bi bili preganjalci, niti ne pre-
zirati, ker bi bili nižjega razreda ali položaja, pač pa je vse treba spo-
štovati«.36
Toda kaj vsebuje spoštovanje človeka – slehernega človeka? Prvo
Petrovo pismo nam tega ne pove. Tekst le implicira, da gre osebam
spoštovanje zavoljo njihovega družbenega položaja (cesar, žena), oči-
35 Walzer, On Toleration, 52. Navaja trditev Stephana Carterja: »jezik tolerance je jezik
moči« (The Culture of Disbelief [New York: basic Books, 1993], 96).
36 I. Howard Marshall, 1 Peter (Downers Grove: IVP, 1991), 85. Glej tudi Leonard
Goppelt, A Commentary on 1 Peter (trans. John E. Alsup; Grand Rapids: Eerdmans,
2007), 76.
178
ateizmu kot nečemu ključnemu za družbeni blagor. »Ti, prekla! Ven
iz razreda, in nikoli več se ne prikaži s to rečjo okoli vratu!« Tako se
je name zadrla moja učiteljica biologije. Kot izključujoča ateistka ni
prenesla razkazovanja verskih simbolov v razredu. Hvaležen bi bil že
zgolj za toleriranje: resignirano sprejetje dejstva, da ima tudi učenec,
ki je do te mere zblojen, da celo javno izraža svojo pripadnost neki
religiji, pravico do pouka biologije v javni šoli. Pričakovati spoštovanje
bi bilo že nerealno.
Toleranca je včasih morda največ, na kar lahko upamo, in vendar
se je vselej drži nekakšen »zgolj«. »Nekoga tolerirati je izraz moči,«
pravi Michael Walzer v On Toleration in pristavi: »biti deležen toleran-
ce pa je izraz šibkosti«.35 Poleg tega gre toleranca pogosto z roko v
roki z afektivno, navidezno etično izključitvijo. Tako se zdaj, po zru-
šitvi komunističnega režima, lahko mirno zavežem k toleriranju
marksističnih profesorjev starega kova, ki so do mene in moje vere
bili nestrpni, hkrati pa projiciram skrajen prezir in gnus vsakič, ko
jih srečam ali o njih govorim.
Takšna dinamika pa nikakor ni značilna za »spoštovanje«, vsaj ne
za spoštovanje v pomenu, kot ga ima ta beseda v Prvem Petrovem pismu.
Tu je namreč jasno, da zaničevanje ni opcija. Spoštujem lahko tako
svoje nadrejene (»cesarja« [2,17] znotraj monarhične politične ure
ditve v času nastanka Prvega Petrovega pisma) kakor sebi podrejene
(»ženo« [3,7] v tedanji patriarhalni kulturi) in sebi enake (tj. večino
ljudi, ki so zajeti v besedici »vse« [2,17]). Oziroma, kot to izraža sledeč
komentar: »Nikogar od tistih, ki so zunaj […] se ne sme ne zaničeva-
ti, ker bi bili neverni, ne sovražiti, ker bi bili preganjalci, niti ne pre-
zirati, ker bi bili nižjega razreda ali položaja, pač pa je vse treba spo-
štovati«.36
Toda kaj vsebuje spoštovanje človeka – slehernega človeka? Prvo
Petrovo pismo nam tega ne pove. Tekst le implicira, da gre osebam
spoštovanje zavoljo njihovega družbenega položaja (cesar, žena), oči-
35 Walzer, On Toleration, 52. Navaja trditev Stephana Carterja: »jezik tolerance je jezik
moči« (The Culture of Disbelief [New York: basic Books, 1993], 96).
36 I. Howard Marshall, 1 Peter (Downers Grove: IVP, 1991), 85. Glej tudi Leonard
Goppelt, A Commentary on 1 Peter (trans. John E. Alsup; Grand Rapids: Eerdmans,
2007), 76.
178
