Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 187
MIROSLAV VOLF
b) Oseba in delo
Krščanski teologi razlikujejo med »osebami« in njihovimi »deja-
nji«, oziroma med »osebo« in »delom«. Spoštovati moramo sleherno
osebo, ne pa tudi nujno slehernega njenega dejanja. Nekatera prepri-
čanja, dela ali navade si pravzaprav lahko zaslužijo ravno nasprotje
spoštovanja. Toda same osebe so vseeno upravičene do nezmanjšane-
ga spoštovanja.
Zagovorniki »politik enake dignitete« delajo podobno distinkcijo.
Za primer se lahko vrnemo k Immanuelu Kantu, ki je ideji človeko-
vega dostojanstva dal »najmogočnejši in hkrati sistematični izraz«.54
Vsi ljudje imajo enako dostojanstvo in so torej upravičeni do enakega
spoštovanja, ker so vsi zmožni svoja življenja ravnati po racionalnih
načelih. S tem ni hotel reči, da imajo enako dostojanstvo zato, ker bi
se dejansko racionalno odločali. Enako dostojanstvo imajo že na osno-
vi svoje zmožnosti za takšno odločanje. Ali, kot Kanta povzema Char-
les Taylor: »Sam ta potencial, in ne nekaj, kar bi kdo na njegovi
osnovi lahko uresničil, je tisto, kar zagotavlja, da si sleherna oseba
zasluži spoštovanje.«55 Z ozirom na zmožnost za racionalno delovanje
(»oseba« v pomenu, kot ga tukaj uporabljam) imajo tako hudiči kakor
diakoni, tako hudobni kakor krepostni enako dostojanstvo in si za-
služijo enako spoštovanje. Glede na delovanje v skladu s to zmožnostjo
(»delo« v pomenu, kot ga tukaj uporabljam) pa si ne zaslužijo enake-
ga spoštovanja. Zlega človeka ne smem spoštovati kot etičnega sub
jekta, čeprav ga moram še naprej spoštovati kot človeka.
Mnogim se takšno razlikovanje med osebo in delom zdi umetno
in »nategnjeno«: nekakšno »akademsko« »filozofiranje« v slabšalnem
pomenu besed. Osebe so vendar odgovorne za svoja dejanja. Dela – in
še posebej hudodelstva – niso nekaj, kar bi s človeka »zdrsnilo«, ne
da bi zapustilo kakšno sled. Nasprotno: »držijo« se subjekta dejanj
in kvalificirajo njegovo identiteto. Enako pomenljivo je to, da konsti-
tuirajo značaj subjekta: ponovljena dejanja proizvajajo navade, nava-
de pa formirajo značaj.
Oborožena s takšnimi argumenti se je prijateljica odločno uprla
54 Steven Lukes, Individualism (Oxford: Blackwell, 1973), 45.
55 Taylor, »The Politics of Recognition«, 41.
185
b) Oseba in delo
Krščanski teologi razlikujejo med »osebami« in njihovimi »deja-
nji«, oziroma med »osebo« in »delom«. Spoštovati moramo sleherno
osebo, ne pa tudi nujno slehernega njenega dejanja. Nekatera prepri-
čanja, dela ali navade si pravzaprav lahko zaslužijo ravno nasprotje
spoštovanja. Toda same osebe so vseeno upravičene do nezmanjšane-
ga spoštovanja.
Zagovorniki »politik enake dignitete« delajo podobno distinkcijo.
Za primer se lahko vrnemo k Immanuelu Kantu, ki je ideji človeko-
vega dostojanstva dal »najmogočnejši in hkrati sistematični izraz«.54
Vsi ljudje imajo enako dostojanstvo in so torej upravičeni do enakega
spoštovanja, ker so vsi zmožni svoja življenja ravnati po racionalnih
načelih. S tem ni hotel reči, da imajo enako dostojanstvo zato, ker bi
se dejansko racionalno odločali. Enako dostojanstvo imajo že na osno-
vi svoje zmožnosti za takšno odločanje. Ali, kot Kanta povzema Char-
les Taylor: »Sam ta potencial, in ne nekaj, kar bi kdo na njegovi
osnovi lahko uresničil, je tisto, kar zagotavlja, da si sleherna oseba
zasluži spoštovanje.«55 Z ozirom na zmožnost za racionalno delovanje
(»oseba« v pomenu, kot ga tukaj uporabljam) imajo tako hudiči kakor
diakoni, tako hudobni kakor krepostni enako dostojanstvo in si za-
služijo enako spoštovanje. Glede na delovanje v skladu s to zmožnostjo
(»delo« v pomenu, kot ga tukaj uporabljam) pa si ne zaslužijo enake-
ga spoštovanja. Zlega človeka ne smem spoštovati kot etičnega sub
jekta, čeprav ga moram še naprej spoštovati kot človeka.
Mnogim se takšno razlikovanje med osebo in delom zdi umetno
in »nategnjeno«: nekakšno »akademsko« »filozofiranje« v slabšalnem
pomenu besed. Osebe so vendar odgovorne za svoja dejanja. Dela – in
še posebej hudodelstva – niso nekaj, kar bi s človeka »zdrsnilo«, ne
da bi zapustilo kakšno sled. Nasprotno: »držijo« se subjekta dejanj
in kvalificirajo njegovo identiteto. Enako pomenljivo je to, da konsti-
tuirajo značaj subjekta: ponovljena dejanja proizvajajo navade, nava-
de pa formirajo značaj.
Oborožena s takšnimi argumenti se je prijateljica odločno uprla
54 Steven Lukes, Individualism (Oxford: Blackwell, 1973), 45.
55 Taylor, »The Politics of Recognition«, 41.
185
