Page 192 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 192
RAZPRAVE, [TUDIJE
osebo, kot sem prej pokazal. Drugič, k temu, da sem ga vzel resno,
me je spodbudila presumpcija oz. domneva, da Nietzschejevo delo
dejansko vsebuje pomembne uvide. To domnevo sem privzel, ker
velja Nietzsche za enega največjih mislecev zahodnega filozofskega
izročila. In končno sem ob prebiranju njegovih spisov prišel do skle-
pa, da je njegova misel upravičena do spoštovanja, čeprav se z njim
globoko ne strinjam.
Predlagam, da v primeru vizije utemeljitelja neke religije na podo-
ben način prihajamo do spoštovanja (ali pa tudi ne): zavzamemo držo
odprtosti do uvidov, dopustimo presumpcijo vrednosti, nato pa
presojamo, kar bodisi pelje k spoštovanju bodisi ne pelje. Glede pre-
sumpcije vrednosti piše Charles Taylor:
»Razumno je predpostaviti, da kulture [in religije], ki so skozi
dolga obdobja ponujale obzorje smisla ogromnemu številu ljudi
različnih značajev in mentalitet, ki so z drugimi besedami torej
artikulirale njihov čut za dobro, sveto, občudovanja vredno, skoraj
zagotovo premorejo nekaj, kar si zasluži naše občudovanje in spo-
štovanja, četudi vsebujejo tudi veliko tega, kar smo prisiljeni prezi-
rati in zavračati […] bil bi višek prevzetnosti, če bi to možnost a
priori zavrnili.«62
Že zato, ker so različne svetovne religije prepričale tolikšno šte-
vilo ljudi, bi morali domnevati, da si zaslužijo spoštovanje. Takšna
presumpcija seveda še ni tehtna presoja s sklepom, da jim spoštova-
nje tudi dejansko gre. Mislim pa, da bo takšen sklep zelo verjetno
sledil.
Toda kaj v primerih, ko se nekogaršnja tehtna presoja ne konča s
sklepom, da bi druge religije morali spoštovati? Kaj, če se komu zdi,
npr. način, kako določena religija obravnava ženske, obsojanja vreden,
nekaj kratko malo nedopustnega, in je zato ne more spoštovati? Če
bi tak sklep sledil tehtni presoji na osnovi preverjenih dejstev, če torej
ne bi bil zgolj negativna reakcija, bi človek, ki je do takšnega slepa
prišel, še vedno moral spoštovati ljudi – vse ljudi –, ne da bi hkrati
spoštoval njihovo vero in z njo povezane človeške prakse. Ravnal bo
torej enako kot »trd« ateist, ki je zavezan ideji enakega dostojanstva
62 Taylor, »The Politics of Recognition«, 72–73.
190
osebo, kot sem prej pokazal. Drugič, k temu, da sem ga vzel resno,
me je spodbudila presumpcija oz. domneva, da Nietzschejevo delo
dejansko vsebuje pomembne uvide. To domnevo sem privzel, ker
velja Nietzsche za enega največjih mislecev zahodnega filozofskega
izročila. In končno sem ob prebiranju njegovih spisov prišel do skle-
pa, da je njegova misel upravičena do spoštovanja, čeprav se z njim
globoko ne strinjam.
Predlagam, da v primeru vizije utemeljitelja neke religije na podo-
ben način prihajamo do spoštovanja (ali pa tudi ne): zavzamemo držo
odprtosti do uvidov, dopustimo presumpcijo vrednosti, nato pa
presojamo, kar bodisi pelje k spoštovanju bodisi ne pelje. Glede pre-
sumpcije vrednosti piše Charles Taylor:
»Razumno je predpostaviti, da kulture [in religije], ki so skozi
dolga obdobja ponujale obzorje smisla ogromnemu številu ljudi
različnih značajev in mentalitet, ki so z drugimi besedami torej
artikulirale njihov čut za dobro, sveto, občudovanja vredno, skoraj
zagotovo premorejo nekaj, kar si zasluži naše občudovanje in spo-
štovanja, četudi vsebujejo tudi veliko tega, kar smo prisiljeni prezi-
rati in zavračati […] bil bi višek prevzetnosti, če bi to možnost a
priori zavrnili.«62
Že zato, ker so različne svetovne religije prepričale tolikšno šte-
vilo ljudi, bi morali domnevati, da si zaslužijo spoštovanje. Takšna
presumpcija seveda še ni tehtna presoja s sklepom, da jim spoštova-
nje tudi dejansko gre. Mislim pa, da bo takšen sklep zelo verjetno
sledil.
Toda kaj v primerih, ko se nekogaršnja tehtna presoja ne konča s
sklepom, da bi druge religije morali spoštovati? Kaj, če se komu zdi,
npr. način, kako določena religija obravnava ženske, obsojanja vreden,
nekaj kratko malo nedopustnega, in je zato ne more spoštovati? Če
bi tak sklep sledil tehtni presoji na osnovi preverjenih dejstev, če torej
ne bi bil zgolj negativna reakcija, bi človek, ki je do takšnega slepa
prišel, še vedno moral spoštovati ljudi – vse ljudi –, ne da bi hkrati
spoštoval njihovo vero in z njo povezane človeške prakse. Ravnal bo
torej enako kot »trd« ateist, ki je zavezan ideji enakega dostojanstva
62 Taylor, »The Politics of Recognition«, 72–73.
190
