Page 188 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 188
RAZPRAVE, [TUDIJE
ideji, da bi spoštovala ubijalca. Ni mogla razumeti, kako lahko dejanje
g. Loughnerja v nas upravičeno zbuja gnus in iz nas izvabi brezpogoj-
no obsodbo, medtem ko naj bi bil g. Loughner kot oseba upravičen
do našega spoštovanja. Njegovo dejanje nekako ravno je njegova ose-
ba. Tako je to dojemala. Plemenita ali uspešna oseba bi lahko bila
upravičena do spoštovanja. Spoštovanje do njenih etičnih in profesio
nalnih rezultatov se prenaša nazaj nanjo in takšno osebo spoštujemo
zavoljo njenih dosežkov. Podobno se zdi, da bi nizkotno osebo mora-
li zaničevati zavoljo njenih ostudnih dejanj. Oseba, ki zakrivi kup
zločinov, je zločinec (četudi je res, da je še kaj več kot zgolj zločinec).
Toda čeprav nam razlikovanje med osebo in delom povzroča ne-
lagodje, ga pravzaprav skoraj vsi izvajamo – in sicer pri tistih, ki jih
ljubimo. Tako v Shakespearjevi komediji Milo za drago Izabela sodni-
ka prosi za življenje svojega brata Klavdija, in sicer tako, da ga roti,
naj obsodi Klavdijevo dejanje, ne pa tudi samega Klavdija.56 Zanj išče
milosti, in sicer na osnovi razlikovanja med storilcem in storjenim
dejanjem, osebe in dela. Enako razlikovanje terjajo tudi vsi, ki si želi-
jo biti zares ljubljeni. Ko je imel moj starejši sin tri leta, je nedvoumno
izrazil svoje pričakovanje, da ga bom še naprej ljubil, ne le neprimer-
nemu vedenju navkljub, temveč tudi če bo postal osel! Ljubezen je
ljubezen, je pravilno vztrajal: če oče sina ljubi, ga bo ljubil, ne glede
na to, kaj je ta storil. Moj sin je torej ločeval storilca od storjenega
dejanja.
Ta temeljni uvid glede ljubezni sodi k jedru splošne distinkcije
med »osebo« – sleherno osebo – in njenimi »deli«, značilne za krščan-
sko teologijo. Vnet nemški reformator Martin Luther je verjel, da ne
bi bilo vredno Boga, če bi nas ljubil zaradi naših plemenitih dejanj,
oziroma če nas ne bi mogel ljubiti zavoljo nizkotnih. Bog ljubi in zato
ustvari ljudi; in Bog ljubi ljudi preprosto zato, ker so. Obenem pa prav
zato, ker slehernega človeka brezpogojno ljubi, ne more ljubiti tega,
kar ljudem škoduje. Bog torej obsoja greh zaradi ljubezni do vseh
ljudi, tako svetnikov kakor grešnikov.57
56 William Shakespeare, Measure for Measure, v Riverside Shakespeare (ur. G. Blakemore
Evans; Boston: Houghton Mifflin, 1974), 560.
57 O razlikovanju med osebo in delom pri Luthru glej: Gerhard Ebeling, Luther: An
Introduction to His Tought Philadelphia: Fortress, 1970), 148–58.
186
ideji, da bi spoštovala ubijalca. Ni mogla razumeti, kako lahko dejanje
g. Loughnerja v nas upravičeno zbuja gnus in iz nas izvabi brezpogoj-
no obsodbo, medtem ko naj bi bil g. Loughner kot oseba upravičen
do našega spoštovanja. Njegovo dejanje nekako ravno je njegova ose-
ba. Tako je to dojemala. Plemenita ali uspešna oseba bi lahko bila
upravičena do spoštovanja. Spoštovanje do njenih etičnih in profesio
nalnih rezultatov se prenaša nazaj nanjo in takšno osebo spoštujemo
zavoljo njenih dosežkov. Podobno se zdi, da bi nizkotno osebo mora-
li zaničevati zavoljo njenih ostudnih dejanj. Oseba, ki zakrivi kup
zločinov, je zločinec (četudi je res, da je še kaj več kot zgolj zločinec).
Toda čeprav nam razlikovanje med osebo in delom povzroča ne-
lagodje, ga pravzaprav skoraj vsi izvajamo – in sicer pri tistih, ki jih
ljubimo. Tako v Shakespearjevi komediji Milo za drago Izabela sodni-
ka prosi za življenje svojega brata Klavdija, in sicer tako, da ga roti,
naj obsodi Klavdijevo dejanje, ne pa tudi samega Klavdija.56 Zanj išče
milosti, in sicer na osnovi razlikovanja med storilcem in storjenim
dejanjem, osebe in dela. Enako razlikovanje terjajo tudi vsi, ki si želi-
jo biti zares ljubljeni. Ko je imel moj starejši sin tri leta, je nedvoumno
izrazil svoje pričakovanje, da ga bom še naprej ljubil, ne le neprimer-
nemu vedenju navkljub, temveč tudi če bo postal osel! Ljubezen je
ljubezen, je pravilno vztrajal: če oče sina ljubi, ga bo ljubil, ne glede
na to, kaj je ta storil. Moj sin je torej ločeval storilca od storjenega
dejanja.
Ta temeljni uvid glede ljubezni sodi k jedru splošne distinkcije
med »osebo« – sleherno osebo – in njenimi »deli«, značilne za krščan-
sko teologijo. Vnet nemški reformator Martin Luther je verjel, da ne
bi bilo vredno Boga, če bi nas ljubil zaradi naših plemenitih dejanj,
oziroma če nas ne bi mogel ljubiti zavoljo nizkotnih. Bog ljubi in zato
ustvari ljudi; in Bog ljubi ljudi preprosto zato, ker so. Obenem pa prav
zato, ker slehernega človeka brezpogojno ljubi, ne more ljubiti tega,
kar ljudem škoduje. Bog torej obsoja greh zaradi ljubezni do vseh
ljudi, tako svetnikov kakor grešnikov.57
56 William Shakespeare, Measure for Measure, v Riverside Shakespeare (ur. G. Blakemore
Evans; Boston: Houghton Mifflin, 1974), 560.
57 O razlikovanju med osebo in delom pri Luthru glej: Gerhard Ebeling, Luther: An
Introduction to His Tought Philadelphia: Fortress, 1970), 148–58.
186
