Page 190 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 190
RAZPRAVE, [TUDIJE
vali napačna prepričanja. Če bi g. Loughner menil, da je njegovo
ubijalsko divjanje upravičeno, bi takšno njegovo »etično držo« težko
spoštovali. Podobno bi se nas večina strinjala, da bi morali prezirati,
ne pa spoštovati prepričanja teh, ki kakor Gadafijev režim februarja
2011 menijo, da je opravičljivo streljati in metati bombe na nenasilne
protestnike. Tako je z marsikatero etično držo, s katero se nikakor ne
moremo strinjati: presodimo, da je dejanje po svojem značaju hudob-
no, in takšni drži odrečemo spoštovanje.
Ali naj bi enako ravnali tudi v primeru vseobsežnih interpretacij
življenja, ki se občutno razlikujejo od naših? To je akutno vprašanje
pri odnosih med religijami, še posebej, ko gre za pripadnike monote-
ističnih religij.60 Verjeti v enega Boga pomeni pritrjevati eni sami
verski resnici, s tem pa zavreči vsa druga verstva kot vsaj v določenih
razsežnostih napačna.61 Če razlikovanje med osebo in delom aplicira-
mo na svet monoteističnih verstev, je videti, da bi monoteisti morali
spoštovati vse pripadnike drugih verstev, ne pa tudi teh verstev samih,
saj bi jih šteli za resno zgrešena. Tako bi, denimo, lahko verjeli, kakor
verjamejo številni kristjani, da je bila Mohamedova navdihnjenost
demonskega izvora in da je islam religija zla, obenem pa bi še naprej
spoštovali muslimane. Ne bi nas pa smelo presenetiti, če se večini
muslimanov ne zdi, da bi jih takšni kristjani spoštovali, najsi so slednji
k temu zavezani. In enako velja za kristjane v trenutku, ko se vloge
zamenjajo. Kajti verska prepričanja so najgloblji osebni nazori, ki jih
lahko človek ima o poslednjih resnicah. Večina nas hrepeni po tem,
da bi bili spoštovani ne zgolj v naši goli človeškosti, temveč tudi v naši
temeljni življenjski usmerjenosti.
60 Izhajam iz predpostavke, ki je tukaj ne morem dokazovati: religije niso vse v
temelju enake. V tem se razlikujem od mnogih sodobnikov – tako strokovnjakov
kot laikov, ki brez razmisleka sprejemajo idejo bistvene enakosti vseh glavnih
religij, tako da je izbira med njimi stvar naključnih okoliščin rojstva ali preferiranja
določenega načina življenja, ne pa stvar resnice. Jaz pa, nasprotno, verjamem, da
imajo religije poleg vsega drugega tudi pretenzije po resnici, in da se njihove
resničnostne izjave včasih prekrivajo (kot v primeru, ko tako judje kot muslimani
pravijo, da verjamejo v enega Boga), včasih pa si tudi nasprotujejo (kot v primeru,
ko kristjani trdijo, da je Kristus Jezus učlovečeni Bog, muslimani pa, da je posebni
prerok).
61 Za obravnavo tega vprašanja glej Volf, Allah, 221–24.
188
vali napačna prepričanja. Če bi g. Loughner menil, da je njegovo
ubijalsko divjanje upravičeno, bi takšno njegovo »etično držo« težko
spoštovali. Podobno bi se nas večina strinjala, da bi morali prezirati,
ne pa spoštovati prepričanja teh, ki kakor Gadafijev režim februarja
2011 menijo, da je opravičljivo streljati in metati bombe na nenasilne
protestnike. Tako je z marsikatero etično držo, s katero se nikakor ne
moremo strinjati: presodimo, da je dejanje po svojem značaju hudob-
no, in takšni drži odrečemo spoštovanje.
Ali naj bi enako ravnali tudi v primeru vseobsežnih interpretacij
življenja, ki se občutno razlikujejo od naših? To je akutno vprašanje
pri odnosih med religijami, še posebej, ko gre za pripadnike monote-
ističnih religij.60 Verjeti v enega Boga pomeni pritrjevati eni sami
verski resnici, s tem pa zavreči vsa druga verstva kot vsaj v določenih
razsežnostih napačna.61 Če razlikovanje med osebo in delom aplicira-
mo na svet monoteističnih verstev, je videti, da bi monoteisti morali
spoštovati vse pripadnike drugih verstev, ne pa tudi teh verstev samih,
saj bi jih šteli za resno zgrešena. Tako bi, denimo, lahko verjeli, kakor
verjamejo številni kristjani, da je bila Mohamedova navdihnjenost
demonskega izvora in da je islam religija zla, obenem pa bi še naprej
spoštovali muslimane. Ne bi nas pa smelo presenetiti, če se večini
muslimanov ne zdi, da bi jih takšni kristjani spoštovali, najsi so slednji
k temu zavezani. In enako velja za kristjane v trenutku, ko se vloge
zamenjajo. Kajti verska prepričanja so najgloblji osebni nazori, ki jih
lahko človek ima o poslednjih resnicah. Večina nas hrepeni po tem,
da bi bili spoštovani ne zgolj v naši goli človeškosti, temveč tudi v naši
temeljni življenjski usmerjenosti.
60 Izhajam iz predpostavke, ki je tukaj ne morem dokazovati: religije niso vse v
temelju enake. V tem se razlikujem od mnogih sodobnikov – tako strokovnjakov
kot laikov, ki brez razmisleka sprejemajo idejo bistvene enakosti vseh glavnih
religij, tako da je izbira med njimi stvar naključnih okoliščin rojstva ali preferiranja
določenega načina življenja, ne pa stvar resnice. Jaz pa, nasprotno, verjamem, da
imajo religije poleg vsega drugega tudi pretenzije po resnici, in da se njihove
resničnostne izjave včasih prekrivajo (kot v primeru, ko tako judje kot muslimani
pravijo, da verjamejo v enega Boga), včasih pa si tudi nasprotujejo (kot v primeru,
ko kristjani trdijo, da je Kristus Jezus učlovečeni Bog, muslimani pa, da je posebni
prerok).
61 Za obravnavo tega vprašanja glej Volf, Allah, 221–24.
188
