Page 191 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 191
MIROSLAV VOLF
Ni prepričljivega razloga, zakaj bi morali monoteisti svoje spošto-
vanje odreči religijam, s katerimi se ne strinjajo. Pravzaprav je precej
verjetno, da bi bila napaka, če jih ne bi spoštovali. Spomnite se tega,
kar sem prej dejal glede svojega poučevanja Nietzscheja. Gre za misle-
ca, katerega vseobsežna interpretacija resničnosti je – gledano s
krščanskega stališča – občutno bolj zgrešena kot verstvo, kakršen
je islam. Svoje študente sem – s pomočjo pravila (!) – zaprosil, naj
Nietzscheja spoštujejo; in sicer tako, da ga obravnavajo kot potencialni
vir spoznanja. Toda veliko pred tem, ko sem poučeval njih, sem sam
dejansko pričel spoštovati Nietzschejevo delo. Njegovo filozofiranje je pol-
no domišljije, mišljenje strogo, stil retorično močan, nekatera spo
znanja globoka, celoten pogled pa privlačno prepričljiv – vse skupaj
izjemni dosežki, ki terjajo spoštovanje. Nekaj časa je ena njegovih
knjig ležala na moji nočni omarici. Nietzscheja sem bral pred spa-
njem, kot obliko duhovne vaje.
Spoštujem torej tudi Nietzschejevo misel, ne zgolj Nietzscheja kot
osebo. Spoštujem njegovo misel, in sicer ne glede na to, da sem še
vedno popolnoma prepričan o vseh glavnih krščanskih pogledih, ki
jih je Nietzsche skušal ovreči. Podobno spoštujem tudi interpretacije
resničnosti, kakršne so razvili Sokrat, Buda in Mohamed, ki so bili
vsi plodni vizionarji, zagovarjali pa so manj radikalne alternative
krščanstvu, kakor jih je Nietzsche. Moje prepričanje, da je Bog eden,
resnica ena in da religije proizvajajo resničnostne izjave, mi z ničimer
ne preprečuje, da bi spoštoval bodisi filozofijo Nietzscheja in Bude
(ki nista verjela v Boga) bodisi misel Sokrata in Mohameda (ki sta
verjela v Boga, čeprav vsak na svoj način, in oba nekoliko drugače
kakor jaz).
S pravkar povedanim nekako impliciram, da bi naša drža do ute-
meljiteljev religij (Buda, Mohamed) morala biti podobna drži, ki jo
zavzemamo do misli velikih filozofov (Nietzsche, Sokrat). Toda ali je
primerjava med to dvojico (utemeljiteljev religij in filozofov) sploh
upravičena? Da, je.
Kako se je zgodilo, da sem pričel spoštovati Nietzschejevo delo?
Šlo je za proces s tremi dejavniki; to so: odprtost, presumpcija in
presoja oz. sklepanje. Prvič, bil sem odprt za Nietzscheja v smislu, da
utegne biti vir uvida, kar je posledica tega, da sem ga spoštoval kot
189
Ni prepričljivega razloga, zakaj bi morali monoteisti svoje spošto-
vanje odreči religijam, s katerimi se ne strinjajo. Pravzaprav je precej
verjetno, da bi bila napaka, če jih ne bi spoštovali. Spomnite se tega,
kar sem prej dejal glede svojega poučevanja Nietzscheja. Gre za misle-
ca, katerega vseobsežna interpretacija resničnosti je – gledano s
krščanskega stališča – občutno bolj zgrešena kot verstvo, kakršen
je islam. Svoje študente sem – s pomočjo pravila (!) – zaprosil, naj
Nietzscheja spoštujejo; in sicer tako, da ga obravnavajo kot potencialni
vir spoznanja. Toda veliko pred tem, ko sem poučeval njih, sem sam
dejansko pričel spoštovati Nietzschejevo delo. Njegovo filozofiranje je pol-
no domišljije, mišljenje strogo, stil retorično močan, nekatera spo
znanja globoka, celoten pogled pa privlačno prepričljiv – vse skupaj
izjemni dosežki, ki terjajo spoštovanje. Nekaj časa je ena njegovih
knjig ležala na moji nočni omarici. Nietzscheja sem bral pred spa-
njem, kot obliko duhovne vaje.
Spoštujem torej tudi Nietzschejevo misel, ne zgolj Nietzscheja kot
osebo. Spoštujem njegovo misel, in sicer ne glede na to, da sem še
vedno popolnoma prepričan o vseh glavnih krščanskih pogledih, ki
jih je Nietzsche skušal ovreči. Podobno spoštujem tudi interpretacije
resničnosti, kakršne so razvili Sokrat, Buda in Mohamed, ki so bili
vsi plodni vizionarji, zagovarjali pa so manj radikalne alternative
krščanstvu, kakor jih je Nietzsche. Moje prepričanje, da je Bog eden,
resnica ena in da religije proizvajajo resničnostne izjave, mi z ničimer
ne preprečuje, da bi spoštoval bodisi filozofijo Nietzscheja in Bude
(ki nista verjela v Boga) bodisi misel Sokrata in Mohameda (ki sta
verjela v Boga, čeprav vsak na svoj način, in oba nekoliko drugače
kakor jaz).
S pravkar povedanim nekako impliciram, da bi naša drža do ute-
meljiteljev religij (Buda, Mohamed) morala biti podobna drži, ki jo
zavzemamo do misli velikih filozofov (Nietzsche, Sokrat). Toda ali je
primerjava med to dvojico (utemeljiteljev religij in filozofov) sploh
upravičena? Da, je.
Kako se je zgodilo, da sem pričel spoštovati Nietzschejevo delo?
Šlo je za proces s tremi dejavniki; to so: odprtost, presumpcija in
presoja oz. sklepanje. Prvič, bil sem odprt za Nietzscheja v smislu, da
utegne biti vir uvida, kar je posledica tega, da sem ga spoštoval kot
189
