Page 194 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 194
RAZPRAVE, [TUDIJE
jim pripetile, niso več zmožni normalno uresničevati svojih potencialov
– npr. hendikepirani ljudje ali tisti, ki se nahajajo v komi.«64
Tako ravnamo po navadi. Toda ali lahko zadostno upravičimo
takšno razširitev »kroga spoštovanja«?65 Kaj, če bi kdo zatrjeval, skli-
cujoč se strogo na Kanta, da, denimo, oseba z Alzheimerjevo bolezni-
jo ali dojenček nimata dostojanstva, ker pač nimata zmožnosti ra-
zumskega vodenja svojih življenj? Potemtakem ne bi bila upravičena
do spoštovanja. Če torej človekovo dostojanstvo utemeljujemo v kaki
zmožnosti, bodo tisti, ki to zmožnost premorejo, upravičeni do spo-
štovanja, tisti, ki je ne premorejo, pa ne. Upravičenost do enakega
spoštovanja lahko pripišemo vsakomur, ki to zmožnost ima, ne mo-
remo pa na osnovi neke zmožnosti upravičiti enakega spoštovanja
vseh. Nobena človeška zmožnost ne more zagotoviti temelja univer-
zalnemu človekovemu dostojanstvu. Brez Boga določeni ljudje neizo-
gibno izpadejo iz »kroga spoštovanja«.
Zakaj je tukaj Bog pomemben ? Zato, ker če je on stvarnik vseh
ljudi in če ljubi vsakega posebej, potem smo vsi ljudje – vsi, ki smo se
rodili človeškim staršem66 – deležni dostojanstva in upravičeni do
spoštovanja. Božje razmerje do človeka – razmerje stvarnika, ki ljubi
človeka, ne pa kake njegove zmožnosti – je tisto, kar utemeljuje člove-
kovo dostojanstvo.67 Trdim torej, da afirmacija obstoja edinega Boga,
ki ljubi slehernega človeka, ni le kompatibilna z univerzalnim spošto-
vanjem, temveč slednjemu edina tudi zagotavlja zadosten razlog .
64 Taylor, »the Politics of Recognition«, 41–42.
65 Za izraz glej Nicholas Wolterstorff, Justice: Rights and Wrongs (Princeton: Princeton
University Press, 2008), 333.
66 To definicijo človeka je predlagal nemški teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je bil
dejaven v času nacističnega nespoštovanja do človeških življenj, (še posebej
hendikepiranih življenj). Tako piše: »Vprašanje ali je življenje oseb, ki so od rojstva
močno umsko prizadete, sploh človeško življenje, je tako naivno, da nam nanj
skorajda ne bi bilo treba odgovarjati. Je pač hendikepirano življenje, rojeno
človeškim staršem, kar pomeni, da ne more biti nič drugega kot človeško življenje
(Etika, 6. zv., Dietrich Bonhoeffer Works [Clifford J. Green; minneapolis: Foetress,
2005], 195).
67 To trditev – vsak na svoj način – postavita tako Wolterstorff (Justice, 323–61) kot
Kelsey (Eccentric Existance, 276–9).
192
jim pripetile, niso več zmožni normalno uresničevati svojih potencialov
– npr. hendikepirani ljudje ali tisti, ki se nahajajo v komi.«64
Tako ravnamo po navadi. Toda ali lahko zadostno upravičimo
takšno razširitev »kroga spoštovanja«?65 Kaj, če bi kdo zatrjeval, skli-
cujoč se strogo na Kanta, da, denimo, oseba z Alzheimerjevo bolezni-
jo ali dojenček nimata dostojanstva, ker pač nimata zmožnosti ra-
zumskega vodenja svojih življenj? Potemtakem ne bi bila upravičena
do spoštovanja. Če torej človekovo dostojanstvo utemeljujemo v kaki
zmožnosti, bodo tisti, ki to zmožnost premorejo, upravičeni do spo-
štovanja, tisti, ki je ne premorejo, pa ne. Upravičenost do enakega
spoštovanja lahko pripišemo vsakomur, ki to zmožnost ima, ne mo-
remo pa na osnovi neke zmožnosti upravičiti enakega spoštovanja
vseh. Nobena človeška zmožnost ne more zagotoviti temelja univer-
zalnemu človekovemu dostojanstvu. Brez Boga določeni ljudje neizo-
gibno izpadejo iz »kroga spoštovanja«.
Zakaj je tukaj Bog pomemben ? Zato, ker če je on stvarnik vseh
ljudi in če ljubi vsakega posebej, potem smo vsi ljudje – vsi, ki smo se
rodili človeškim staršem66 – deležni dostojanstva in upravičeni do
spoštovanja. Božje razmerje do človeka – razmerje stvarnika, ki ljubi
človeka, ne pa kake njegove zmožnosti – je tisto, kar utemeljuje člove-
kovo dostojanstvo.67 Trdim torej, da afirmacija obstoja edinega Boga,
ki ljubi slehernega človeka, ni le kompatibilna z univerzalnim spošto-
vanjem, temveč slednjemu edina tudi zagotavlja zadosten razlog .
64 Taylor, »the Politics of Recognition«, 41–42.
65 Za izraz glej Nicholas Wolterstorff, Justice: Rights and Wrongs (Princeton: Princeton
University Press, 2008), 333.
66 To definicijo človeka je predlagal nemški teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je bil
dejaven v času nacističnega nespoštovanja do človeških življenj, (še posebej
hendikepiranih življenj). Tako piše: »Vprašanje ali je življenje oseb, ki so od rojstva
močno umsko prizadete, sploh človeško življenje, je tako naivno, da nam nanj
skorajda ne bi bilo treba odgovarjati. Je pač hendikepirano življenje, rojeno
človeškim staršem, kar pomeni, da ne more biti nič drugega kot človeško življenje
(Etika, 6. zv., Dietrich Bonhoeffer Works [Clifford J. Green; minneapolis: Foetress,
2005], 195).
67 To trditev – vsak na svoj način – postavita tako Wolterstorff (Justice, 323–61) kot
Kelsey (Eccentric Existance, 276–9).
192
