Page 222 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 222
RAZPRAVE, [TUDIJE
Upanje je razmejil od iluzij, vlogo utopičnega upanja v svetu (»uto-
pična funkcija«) pa je utemeljil s svojo ontologijo biti kot še-ne-biti,
katere temeljna predpostavka je, da je to, kar je, odprto za nekaj, česar
še ni. Z ontološko utemeljitvijo utopičnega upanja in s tem, da uto-
pije ne obravnava le kot političnofilozofski pojem, Blochova filozo-
fija kljubuje vsem poskusom, da bi utopičnemu mišljenju odvzeli
aktualnost, in je lahko zato utopična spodbuda za današnjo »dobo
apatije« (Jacoby, 1999) in navdih za filozofijo v obdobju, ko se tudi
zaradi krize globalnega kapitalizma spet vse pogosteje razpravlja o
možnostih alternativne svetovne gospodarske in družbene ureditve
in ko se zdi, da se tudi v filozofiji znova povečuje občutljivost za
vprašanje prihodnosti.
»Teoretiki« dobe »apatije in resignacije« so utopijo desetletja ne-
ločljivo povezovali z iluzijami, dogmatizmom in celo s totalitariz-
mom, ki naj bi poskušal človeka in družbo preoblikovati v skladu z
utopičnim idealom »geometrijske simetričnosti«. Vzrok za to je
morda tudi v tem, da so imeli, kot ugotavlja Szacki (2000: 63), vsi
kritiki utopije in utopičnega mišljenja »v mislih politično utopijo«.
Takšno neločljivo povezovanje utopije z dogmatizmom je neupravi-
čeno, še posebej, če je utopija razumljena kot odprtost, kakor jo ra-
zume Bloch, enačenje utopije in totalitarizma pa je, kot opozarja
poljski filozof Bronisław Baczko (roj. 1924), tudi intelektualno ne-
plodno ter skregano z zgodovinskimi dejstvi, poleg tega pa banalizira
grozljivost pojava totalitarizma, ki zgolj zlorablja formo utopije za
skrajno neutopične cilje (Baczko, 1994: 136–137).
Bloch z vsem svojim opusom dokazuje, da utopija ne pomeni pre-
povedi alternativnih načinov mišljenja, ampak je, prav nasprotno,
mišljenje alternativ obstoječemu, kajti utopična zavest, ki je v podla-
gi utopij, je predvsem anticipirajoča zavest, ki ji upanje, in skupaj
z utopičnim pogumom omogoča prodirati v še-ne, v svet možnega.
Z Blochom je pojem utopije, trdi hrvaški filozof Milan Kangrga
(1923–2008), »dobil ne le ’državljansko pravico’, ampak svoj najglob-
lji pomen, ki zajema jedro človekovega življenja, ki ga utemeljuje in
usmerja upanje kot izvor možnosti in prihodnosti« (Kangrga, 2004:
356). Kot je zapisal eden Blochovih najprodornejših interpretov Rasim
Muminović (1935–2012), »teoretiki« antiutopične dobe ne vidijo, »da
220
Upanje je razmejil od iluzij, vlogo utopičnega upanja v svetu (»uto-
pična funkcija«) pa je utemeljil s svojo ontologijo biti kot še-ne-biti,
katere temeljna predpostavka je, da je to, kar je, odprto za nekaj, česar
še ni. Z ontološko utemeljitvijo utopičnega upanja in s tem, da uto-
pije ne obravnava le kot političnofilozofski pojem, Blochova filozo-
fija kljubuje vsem poskusom, da bi utopičnemu mišljenju odvzeli
aktualnost, in je lahko zato utopična spodbuda za današnjo »dobo
apatije« (Jacoby, 1999) in navdih za filozofijo v obdobju, ko se tudi
zaradi krize globalnega kapitalizma spet vse pogosteje razpravlja o
možnostih alternativne svetovne gospodarske in družbene ureditve
in ko se zdi, da se tudi v filozofiji znova povečuje občutljivost za
vprašanje prihodnosti.
»Teoretiki« dobe »apatije in resignacije« so utopijo desetletja ne-
ločljivo povezovali z iluzijami, dogmatizmom in celo s totalitariz-
mom, ki naj bi poskušal človeka in družbo preoblikovati v skladu z
utopičnim idealom »geometrijske simetričnosti«. Vzrok za to je
morda tudi v tem, da so imeli, kot ugotavlja Szacki (2000: 63), vsi
kritiki utopije in utopičnega mišljenja »v mislih politično utopijo«.
Takšno neločljivo povezovanje utopije z dogmatizmom je neupravi-
čeno, še posebej, če je utopija razumljena kot odprtost, kakor jo ra-
zume Bloch, enačenje utopije in totalitarizma pa je, kot opozarja
poljski filozof Bronisław Baczko (roj. 1924), tudi intelektualno ne-
plodno ter skregano z zgodovinskimi dejstvi, poleg tega pa banalizira
grozljivost pojava totalitarizma, ki zgolj zlorablja formo utopije za
skrajno neutopične cilje (Baczko, 1994: 136–137).
Bloch z vsem svojim opusom dokazuje, da utopija ne pomeni pre-
povedi alternativnih načinov mišljenja, ampak je, prav nasprotno,
mišljenje alternativ obstoječemu, kajti utopična zavest, ki je v podla-
gi utopij, je predvsem anticipirajoča zavest, ki ji upanje, in skupaj
z utopičnim pogumom omogoča prodirati v še-ne, v svet možnega.
Z Blochom je pojem utopije, trdi hrvaški filozof Milan Kangrga
(1923–2008), »dobil ne le ’državljansko pravico’, ampak svoj najglob-
lji pomen, ki zajema jedro človekovega življenja, ki ga utemeljuje in
usmerja upanje kot izvor možnosti in prihodnosti« (Kangrga, 2004:
356). Kot je zapisal eden Blochovih najprodornejših interpretov Rasim
Muminović (1935–2012), »teoretiki« antiutopične dobe ne vidijo, »da
220
