Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 224
RAZPRAVE, [TUDIJE
ter novo utopijo, ki je v nasprotju s tradicionalnimi dinamična in
odprta. Po tradicionalnem razumevanju so utopije abstraktne pred-
stave idealne družbe, katerih avtorji, med drugimi More, Campanel-
la, Fourier, Owen in Saint-Simon, niso upoštevali realnih možnosti v
stvarnosti sami (Bloch, 1986: 78) in so »boljši novi svet gradili prepo-
gosto preveč neposredovano iz srca in glave« (Bloch, 1966: 109; GA
13, 95); njihov »cilj je bil pisan in živahen, pot do njega […] pa je osta
la skrita« (Bloch, 1981a: 724; GA 5: 724). Ker so vizijo telosa upodab-
ljali preveč konkretno, so bile njihove utopije abstraktne in tako ob-
sojene na neuresničljivost. A vse utopije po Blochu – v nasprotju s
splošnim prepričanjem – niso abstraktne; obstajajo tudi uresničljive
utopije, ki jih Bloch imenuje konkretne utopije. Besedna zveza kon
kretna utopija je morda nekoliko zavajajoča, saj konkretne utopije niso
utopije, ki bi konkretno in podrobno opisovale prihodnost, kot bi to
besedno zvezo lahko razumeli, prav tako niso že »uresničene« utopi-
je, ampak so to utopije, ki se zavedajo, da je prihodnost odprta in da
podrobnosti prihodnje ureditve sveta ni mogoče predvideti. Zato so
te utopije v precejšnji meri »ikonoklastične« (Bauman, 2009: 73). Prvi
izmed pogojev za konkretnost utopije je njena odprtost. Abstraktne
utopije so se tako kot konkretne zavzemale za neodtujeno družbo, a
so, kot ugotavlja Bloch, zanemarile bližnje cilje, zato je bil njihov
končni cilj neuresničljiv; drugi bistveni pogoj za konkretnost utopije
je torej to, da utopično načrtovanje upošteva tudi bližnje cilje.
Tretji bistveni pogoj za konkretnost utopije je povezanost utopič-
nih vizij z realnimi možnostmi. V predavanju Topos utopía, vključenem
v postumno izdani izbor njegovih predavanj z naslovom Slovo od
utopije? (Abschied von der Utopie?, 1980) Bloch piše, da ima utopija dva
toposa, notranjega in zunanjega. Notranji topos je prostor stremlje-
nja, pričakovanja, želenja, zunanji pa je prostor z zunanjim svetom
povezanega anticipiranja še-ne-obstoječega. Zunanji topos utopije
Bloch označuje kot »prostor, poln nevarnosti« (Bloch, 1986: 36), saj
je udejanjenje najboljših zamisli lahko pekel, če te zamisli niso dovolj
povezane z realnimi možnostmi oziroma s tendenco in latenco v
stvarnosti. Za konkretnost utopije torej ni dovolj, da obstaja subjekt,
ki sanjari, njegove sanje in misli morajo biti povezane s tendencami
v svetu samem. Utopija, kot je povedal Bloch v nekem intervjuju, »ni
222
ter novo utopijo, ki je v nasprotju s tradicionalnimi dinamična in
odprta. Po tradicionalnem razumevanju so utopije abstraktne pred-
stave idealne družbe, katerih avtorji, med drugimi More, Campanel-
la, Fourier, Owen in Saint-Simon, niso upoštevali realnih možnosti v
stvarnosti sami (Bloch, 1986: 78) in so »boljši novi svet gradili prepo-
gosto preveč neposredovano iz srca in glave« (Bloch, 1966: 109; GA
13, 95); njihov »cilj je bil pisan in živahen, pot do njega […] pa je osta
la skrita« (Bloch, 1981a: 724; GA 5: 724). Ker so vizijo telosa upodab-
ljali preveč konkretno, so bile njihove utopije abstraktne in tako ob-
sojene na neuresničljivost. A vse utopije po Blochu – v nasprotju s
splošnim prepričanjem – niso abstraktne; obstajajo tudi uresničljive
utopije, ki jih Bloch imenuje konkretne utopije. Besedna zveza kon
kretna utopija je morda nekoliko zavajajoča, saj konkretne utopije niso
utopije, ki bi konkretno in podrobno opisovale prihodnost, kot bi to
besedno zvezo lahko razumeli, prav tako niso že »uresničene« utopi-
je, ampak so to utopije, ki se zavedajo, da je prihodnost odprta in da
podrobnosti prihodnje ureditve sveta ni mogoče predvideti. Zato so
te utopije v precejšnji meri »ikonoklastične« (Bauman, 2009: 73). Prvi
izmed pogojev za konkretnost utopije je njena odprtost. Abstraktne
utopije so se tako kot konkretne zavzemale za neodtujeno družbo, a
so, kot ugotavlja Bloch, zanemarile bližnje cilje, zato je bil njihov
končni cilj neuresničljiv; drugi bistveni pogoj za konkretnost utopije
je torej to, da utopično načrtovanje upošteva tudi bližnje cilje.
Tretji bistveni pogoj za konkretnost utopije je povezanost utopič-
nih vizij z realnimi možnostmi. V predavanju Topos utopía, vključenem
v postumno izdani izbor njegovih predavanj z naslovom Slovo od
utopije? (Abschied von der Utopie?, 1980) Bloch piše, da ima utopija dva
toposa, notranjega in zunanjega. Notranji topos je prostor stremlje-
nja, pričakovanja, želenja, zunanji pa je prostor z zunanjim svetom
povezanega anticipiranja še-ne-obstoječega. Zunanji topos utopije
Bloch označuje kot »prostor, poln nevarnosti« (Bloch, 1986: 36), saj
je udejanjenje najboljših zamisli lahko pekel, če te zamisli niso dovolj
povezane z realnimi možnostmi oziroma s tendenco in latenco v
stvarnosti. Za konkretnost utopije torej ni dovolj, da obstaja subjekt,
ki sanjari, njegove sanje in misli morajo biti povezane s tendencami
v svetu samem. Utopija, kot je povedal Bloch v nekem intervjuju, »ni
222
