Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 225
ANDREJ LESKOVIC
beg v irealno, ampak je raziskovanje objektivnih možnosti realnega
in boj za njihovo uresničitev« (Bloch, 1977b: 351).
Utopija vedno zahteva tudi element kritike in samokritike, in le
če ga vsebuje, lahko govorimo o konkretni utopiji; po Blochu morata
biti utopični entuziazem in snovanje vizije cilja, tj. »premišljanje o
tistem, kar je človeško« (Czajka-Krzyżanowska, 1981: 83), povezana
z analitičnim preučevanjem pogojev in iskanjem možnega v danih
okoliščinah. Upanje, ki ga predpostavlja konkretna utopija, ni katero
koli upanje, temveč zgolj tisto upanje, ki ga Bloch imenuje docta spes,
tj. z razumom sintetizirano upanje. Samo tovrstno upanje je lahko
podlaga za konkretno utopijo, ki jo Bloch razume kot enotnost »hlad
ne« analize in »toplega« snovanja humanega sveta. Razum namreč
prepreči, da bi utopične ideje, h katerim je usmerjeno upanje, posta-
le čista iluzija ali gola ideologija. Na to poleg Blocha zelo jasno opo-
zarja drug izrazito utopično navdahnjen filozof 20. stoletja Erich
Fromm (1900–1980), ki je prepričan, da lahko človeka pred uničenjem
obvaruje samo razum kot »sposobnost, da prepozna nerealni značaj
večine idej, v katere verjame, in prodre do same stvarnosti, ki jo zak-
rivajo cele plasti zavajajočih prevar in ideologij« (cit. iz: Chałubiński,
1993: 137).
Z razlikovanjem med zaprtimi (abstraktnimi) in odprtimi (kon
kretn imi) utopijami je povezano razlikovanje med utopističnim in
utopičnim, utopizmom in utopijo. Utopizem se »samo neposredno
abstraktno loteva razmer, da bi jih izboljšal preprosto iz glave«, uto-
pija pa »upošteva tudi zunanje okoliščine« (Bloch, 1966: 108–109; GA
13, 95). Abstraktne utopije so povezane s slepim upanjem, konkretne
utopije pa z upanjem, ki se zaveda realne možnosti poloma. Toda vse
utopije, ne glede na to, ali so konkretne ali abstraktne, utrjujejo zavest,
da »ta svet ni edini možni svet« (Szacki, 2000: 70) in da obstajajo tudi
možni alternativni svetovi. To je največji prispevek utopij k človeški
kulturi; nobena utopija ni apologija, še najmanj pa utopija, razum-
ljena kot odprtost, kakršna je Blochova konkretna utopija, ki se ne
more pomiriti s svetom, kakršen je.
Podobne delitve, kot je Blochova delitev utopij na abstraktne in
konkretne, lahko najdemo tudi pri drugih avtorjih, ki pa tega razli-
kovanja niso tako poglobljeno filozofsko utemeljili, kot je to storil
223
beg v irealno, ampak je raziskovanje objektivnih možnosti realnega
in boj za njihovo uresničitev« (Bloch, 1977b: 351).
Utopija vedno zahteva tudi element kritike in samokritike, in le
če ga vsebuje, lahko govorimo o konkretni utopiji; po Blochu morata
biti utopični entuziazem in snovanje vizije cilja, tj. »premišljanje o
tistem, kar je človeško« (Czajka-Krzyżanowska, 1981: 83), povezana
z analitičnim preučevanjem pogojev in iskanjem možnega v danih
okoliščinah. Upanje, ki ga predpostavlja konkretna utopija, ni katero
koli upanje, temveč zgolj tisto upanje, ki ga Bloch imenuje docta spes,
tj. z razumom sintetizirano upanje. Samo tovrstno upanje je lahko
podlaga za konkretno utopijo, ki jo Bloch razume kot enotnost »hlad
ne« analize in »toplega« snovanja humanega sveta. Razum namreč
prepreči, da bi utopične ideje, h katerim je usmerjeno upanje, posta-
le čista iluzija ali gola ideologija. Na to poleg Blocha zelo jasno opo-
zarja drug izrazito utopično navdahnjen filozof 20. stoletja Erich
Fromm (1900–1980), ki je prepričan, da lahko človeka pred uničenjem
obvaruje samo razum kot »sposobnost, da prepozna nerealni značaj
večine idej, v katere verjame, in prodre do same stvarnosti, ki jo zak-
rivajo cele plasti zavajajočih prevar in ideologij« (cit. iz: Chałubiński,
1993: 137).
Z razlikovanjem med zaprtimi (abstraktnimi) in odprtimi (kon
kretn imi) utopijami je povezano razlikovanje med utopističnim in
utopičnim, utopizmom in utopijo. Utopizem se »samo neposredno
abstraktno loteva razmer, da bi jih izboljšal preprosto iz glave«, uto-
pija pa »upošteva tudi zunanje okoliščine« (Bloch, 1966: 108–109; GA
13, 95). Abstraktne utopije so povezane s slepim upanjem, konkretne
utopije pa z upanjem, ki se zaveda realne možnosti poloma. Toda vse
utopije, ne glede na to, ali so konkretne ali abstraktne, utrjujejo zavest,
da »ta svet ni edini možni svet« (Szacki, 2000: 70) in da obstajajo tudi
možni alternativni svetovi. To je največji prispevek utopij k človeški
kulturi; nobena utopija ni apologija, še najmanj pa utopija, razum-
ljena kot odprtost, kakršna je Blochova konkretna utopija, ki se ne
more pomiriti s svetom, kakršen je.
Podobne delitve, kot je Blochova delitev utopij na abstraktne in
konkretne, lahko najdemo tudi pri drugih avtorjih, ki pa tega razli-
kovanja niso tako poglobljeno filozofsko utemeljili, kot je to storil
223
