Page 226 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 226
RAZPRAVE, [TUDIJE
Bloch. Blochov sodobnik Lewis Mumford (1895–1990) denimo v
svoji Zgodovini utopij (The Story of Utopias, 1922) deli utopije na eska-
pistične utopije oz. utopije bega, tj. neuresničljive utopije, ki ne upo-
števajo realnih možnosti in omejitev v stvarnosti, in rekonstrukcijske
utopije, tj. utopije, ki upoštevajo dane okoliščine in katerih uresniči-
tev ni nemogoča (Mumford, 2008: 14–20). Na Blochovo razlikovanje
med abstraktnimi in konkretnimi utopijami spominja tudi delitev
utopij, ki jo v delu Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti enaindvaj-
setega stoletja (Utopistics or Historical Choices of the Twenty-first Century,
1998) predlaga sodobni ameriški sociolog Immanuel Wallerstein (roj.
1930). Ta za poimenovanje nove utopije namesto izraza utopija upo-
rablja izraz utopistika; distancirati se namreč želi od starih utopij, o
katerih pravi, da so bile med drugim »gojišče iluzij«, zaradi česar so
pogosto vodile v razočaranje. Utopistika je po Wallersteinu – drugače
kot utopija – »resna zgodovinska ocena možnosti, […] trezno, racio-
nalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih virov, njihovih
omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost. To ni
obraz popolne (in neogibne) prihodnosti, temveč obraz alternativne
prihodnosti, za katero verjamemo, da bo boljša, in ki je zgodovinsko
mogoča (a je daleč od tega, da bi bila zanesljiva)« (Wallerstein, 1999:
7–8).
Bloch torej konkretno utopijo razume ozko, saj ta temelji na real-
nih možnostih, a kljub temu fenomena utopičnega ne omejuje na
analitično preučevanje pogojev za uresničitev drugačnega sveta, am-
pak mu utopično pomeni predvsem anticipirajoče snovanje vizij
prihodnosti. Te se raztezajo od egocentričnih zasebnih »pobožnih
želja«, ki jim sicer še ni popolnoma uspel prehod od jaz k mi, do ve-
likih koncepcij idealne družbene ureditve. Utopije odkriva tudi v
tehniki in znanstveni fantastiki, medicini, športu, arhitekturi, sanjske
utopične pokrajine se razprostirajo v slikarstvu in književnosti, v fil-
mu in gledališču, obstaja tudi »totalno utopična dežela glasbe in
nihče ne ve, kje je ta dežela, saj je za ton značilno, da ni nikjer lociran«
(Bloch, 1986b: 43). Področje utopičnega sta tudi morala in religija, v
vsej zgodovini kulture Bloch odkriva upanje na to, da bodo prema-
gani revščina, trpljenje in smrt, utopijo pa prepoznava celo v naravi
sami.
224
Bloch. Blochov sodobnik Lewis Mumford (1895–1990) denimo v
svoji Zgodovini utopij (The Story of Utopias, 1922) deli utopije na eska-
pistične utopije oz. utopije bega, tj. neuresničljive utopije, ki ne upo-
števajo realnih možnosti in omejitev v stvarnosti, in rekonstrukcijske
utopije, tj. utopije, ki upoštevajo dane okoliščine in katerih uresniči-
tev ni nemogoča (Mumford, 2008: 14–20). Na Blochovo razlikovanje
med abstraktnimi in konkretnimi utopijami spominja tudi delitev
utopij, ki jo v delu Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti enaindvaj-
setega stoletja (Utopistics or Historical Choices of the Twenty-first Century,
1998) predlaga sodobni ameriški sociolog Immanuel Wallerstein (roj.
1930). Ta za poimenovanje nove utopije namesto izraza utopija upo-
rablja izraz utopistika; distancirati se namreč želi od starih utopij, o
katerih pravi, da so bile med drugim »gojišče iluzij«, zaradi česar so
pogosto vodile v razočaranje. Utopistika je po Wallersteinu – drugače
kot utopija – »resna zgodovinska ocena možnosti, […] trezno, racio-
nalno in realistično ovrednotenje človeških družbenih virov, njihovih
omejitev in področij, ki so odprta za človeško ustvarjalnost. To ni
obraz popolne (in neogibne) prihodnosti, temveč obraz alternativne
prihodnosti, za katero verjamemo, da bo boljša, in ki je zgodovinsko
mogoča (a je daleč od tega, da bi bila zanesljiva)« (Wallerstein, 1999:
7–8).
Bloch torej konkretno utopijo razume ozko, saj ta temelji na real-
nih možnostih, a kljub temu fenomena utopičnega ne omejuje na
analitično preučevanje pogojev za uresničitev drugačnega sveta, am-
pak mu utopično pomeni predvsem anticipirajoče snovanje vizij
prihodnosti. Te se raztezajo od egocentričnih zasebnih »pobožnih
želja«, ki jim sicer še ni popolnoma uspel prehod od jaz k mi, do ve-
likih koncepcij idealne družbene ureditve. Utopije odkriva tudi v
tehniki in znanstveni fantastiki, medicini, športu, arhitekturi, sanjske
utopične pokrajine se razprostirajo v slikarstvu in književnosti, v fil-
mu in gledališču, obstaja tudi »totalno utopična dežela glasbe in
nihče ne ve, kje je ta dežela, saj je za ton značilno, da ni nikjer lociran«
(Bloch, 1986b: 43). Področje utopičnega sta tudi morala in religija, v
vsej zgodovini kulture Bloch odkriva upanje na to, da bodo prema-
gani revščina, trpljenje in smrt, utopijo pa prepoznava celo v naravi
sami.
224
