Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 227
ANDREJ LESKOVIC
3. Anticipirajoča zavest in anticipirana stvarnost
a) Lakota kot temeljni nagon in upanje kot najpomembnejši afekt
Bloch v svojih razmišljanjih o človeku, ki sestavljajo pomemben
del njegovega filozofskega opusa, ugotavlja, da je naša biološka pod-
laga živalska, a da se človek od živali bistveno razlikuje že kot biološko,
telesno oziroma nagonsko bitje, zato – podobno kot filozofska an-
tropologa Arnold Gehlen (1904–1976) in Helmuth Plessner (1892–
1985) – veliko pozornosti namenja analizi človekove telesnosti in
»biološke plasti človekovega bivanja«.2
Človek je po Blochu bitje prihodnosti in Bloch v Principu upanja
dokazuje, da je izvor človekove usmerjenosti v prihodnost in zametek
anticipirajoče zavesti, torej tudi upanja in utopičnosti, v samem tele-
su. Blochova filozofska refleksija o človeku se – tako kot pri eksisten-
cialistih – začne z ugotovitvijo, da je človek vržen v svet; življenja, trdi
Bloch, si nismo izbrali sami, temveč nam je dano, saj »ne živimo zato,
da bi živeli, ampak ravno zato, ’ker’ živimo. Tega stanja pritiska si ni
nihče izbral, z nami je, odkar smo in zato, ker smo« (Bloch, 1981a:
51; GA 5: 49). Toda neposredni sem ne zdrži pri sebi, ker mu nečesa
primanjkuje. Neposredni sem nima samega sebe in je, piše Bloch v
Tübingenskem uvodu v filozofijo (Tübinger Einleitung in die Philosophie,
1963), »notri«, zato »mora pritegniti nekaj od zunaj, da bi lahko
občutil samega sebe« (Bloch, 1966: 33; GA 13, 13). Usmerjenost nav-
zven se začne, piše Bloch v Principu upanja, kot nedefiniran pritisk, ki
kot občutek postane nemirno »siljenje«, usmerjeno navzven; iz njega
nastane nejasno hrepenenje, ki se, če je usmerjeno na nekaj, pretvori
v iskanje, usmerjeno k cilju, v nagon ali potrebo, stremljenje, pasivno
željo in aktivno hotenje.3 Človek je bitje, ki si uzavešča to, česar nima.
Čeprav je človek tako kot živali nagonsko bitje, se njegovi nagoni
(potrebe) bistveno razlikujejo od živalskih, in to po številu in kako-
vosti: človek je edino bitje, katerega nagoni se nenehno spreminjajo
2 Stične točke med Blochovo analizo biološke pogojenosti človekove eksistence in
biološko antropologijo obravnavata Anna Czajka (1991: 83–86) in Helmut
Fahrenbach (1980: 42).
3 Navedeni izrazi so le zasilni prevod nemških terminov Drang, Streben, Sucht, Suchen,
Trieb, Begehren, Wünschen, Wollen, ki jih uporablja Bloch (1981a: 54–57; GA 5: 49–52).
225
3. Anticipirajoča zavest in anticipirana stvarnost
a) Lakota kot temeljni nagon in upanje kot najpomembnejši afekt
Bloch v svojih razmišljanjih o človeku, ki sestavljajo pomemben
del njegovega filozofskega opusa, ugotavlja, da je naša biološka pod-
laga živalska, a da se človek od živali bistveno razlikuje že kot biološko,
telesno oziroma nagonsko bitje, zato – podobno kot filozofska an-
tropologa Arnold Gehlen (1904–1976) in Helmuth Plessner (1892–
1985) – veliko pozornosti namenja analizi človekove telesnosti in
»biološke plasti človekovega bivanja«.2
Človek je po Blochu bitje prihodnosti in Bloch v Principu upanja
dokazuje, da je izvor človekove usmerjenosti v prihodnost in zametek
anticipirajoče zavesti, torej tudi upanja in utopičnosti, v samem tele-
su. Blochova filozofska refleksija o človeku se – tako kot pri eksisten-
cialistih – začne z ugotovitvijo, da je človek vržen v svet; življenja, trdi
Bloch, si nismo izbrali sami, temveč nam je dano, saj »ne živimo zato,
da bi živeli, ampak ravno zato, ’ker’ živimo. Tega stanja pritiska si ni
nihče izbral, z nami je, odkar smo in zato, ker smo« (Bloch, 1981a:
51; GA 5: 49). Toda neposredni sem ne zdrži pri sebi, ker mu nečesa
primanjkuje. Neposredni sem nima samega sebe in je, piše Bloch v
Tübingenskem uvodu v filozofijo (Tübinger Einleitung in die Philosophie,
1963), »notri«, zato »mora pritegniti nekaj od zunaj, da bi lahko
občutil samega sebe« (Bloch, 1966: 33; GA 13, 13). Usmerjenost nav-
zven se začne, piše Bloch v Principu upanja, kot nedefiniran pritisk, ki
kot občutek postane nemirno »siljenje«, usmerjeno navzven; iz njega
nastane nejasno hrepenenje, ki se, če je usmerjeno na nekaj, pretvori
v iskanje, usmerjeno k cilju, v nagon ali potrebo, stremljenje, pasivno
željo in aktivno hotenje.3 Človek je bitje, ki si uzavešča to, česar nima.
Čeprav je človek tako kot živali nagonsko bitje, se njegovi nagoni
(potrebe) bistveno razlikujejo od živalskih, in to po številu in kako-
vosti: človek je edino bitje, katerega nagoni se nenehno spreminjajo
2 Stične točke med Blochovo analizo biološke pogojenosti človekove eksistence in
biološko antropologijo obravnavata Anna Czajka (1991: 83–86) in Helmut
Fahrenbach (1980: 42).
3 Navedeni izrazi so le zasilni prevod nemških terminov Drang, Streben, Sucht, Suchen,
Trieb, Begehren, Wünschen, Wollen, ki jih uporablja Bloch (1981a: 54–57; GA 5: 49–52).
225
