Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 228
RAZPRAVE, [TUDIJE
in ki nenehno proizvaja nove nagone. Človekovi nagoni se od žival-
skih razlikujejo tudi po tem, da je mnoge človekove nagone veliko
težje zasititi kot živalske, nekateri nagoni so, ugotavlja Bloch, celo
nenasitni (Bloch, 1981a: 56; GA 5: 53).
Temeljni nagon vseh živih bitij je po Blochu samoohranitveni
nagon (suum esse conservare) (Bloch, 1981a: 76; GA 5: 74), ki se najprej
izraža kot lakota. A tega nagona Bloch, čeprav mu daje prednost pred
drugimi nagoni, ne želi hipostazirati in absolutizirati, kot je psihoa-
naliza absolutizirala in hipostazirala spolni nagon. Do psihoanalize
je Bloch zelo kritičen, a kljub temu mu je prav diskusija z Sigmundom
Freudom (1856–1939) »omogočila, da je razvil izvirne ideje o ’dnevnih
sanjah’ in nezavednem, ki je usmerjeno naprej« (Veršinin 2001: 73).
Spolni nagon je resda bistven zaradi preživetja vrste, nagon po hrani
pa je treba zadovoljiti zato, da posamično bitje sploh preživi, zato je
»primarni nagon« lakota. A ta je več kot le nagon, saj »sega globoko
v ontične korenine« (Bloch, 1981a: 358; GA 5: 357) in je gibalna sila
samega svetovnega procesa. Kot gibalo sveta je »sinonim« (prav tam)
za začetni intenzivni ne (Nicht), ki teži k svojemu še-ne-imetju (Noch-
-Nicht-Haben). Zaradi lakote, značilne za ne-imetje (Nicht-Haben), se v
vsakokratnem tukaj in zdaj začenja določitveni proces sveta. Svetovni
proces izvira iz vsakega tukaj in zdaj, njegova končna določitev je ali
nič (Nichts) – dokončna zgrešitev humanega cilja (»kamenje namesto
kruha«; Bloch, 1978: 49; GA 13, 251) – ali odrešujoči vse (Alles), tj. po-
polna bit kot že uresničena utopija.
Iz lakote po Blochu izvirajo tudi drugi nagoni in afekti, prek ka-
terih deluje temeljni nagon. Bloch razlikuje med »izpolnjenimi«
afekti (mednje prišteva zavist, lakomnost in spoštovanje), ki se nana-
šajo na nepravo prihodnost, saj ne anticipirajo ničesar novega, in
afekti pričakovanja, ki so po Blochu najpomembnejši, saj se nanašajo
na pravo prihodnost, tj. na prihodnost tistega, česar še nikoli ni bilo
(Bloch, 1981a: 85; GA 5: 83). Mednje sodijo tako negativni afekti
(tesnoba, strah in razočaranje) kot tudi dva pozitivna (upanje in za-
upanje). Absolutno negativen afekt je razočaranje, ki se nanaša na nič,
kategorijo uničenja, absolutno pozitiven pa zaupanje, ki se nanaša na
uresničeno vse, ontološko kategorijo rešitve (Bloch, 1981a: 128–129;
GA 5: 126–127). Izmed vseh afektov je po Blochu najpomembnejše
226
in ki nenehno proizvaja nove nagone. Človekovi nagoni se od žival-
skih razlikujejo tudi po tem, da je mnoge človekove nagone veliko
težje zasititi kot živalske, nekateri nagoni so, ugotavlja Bloch, celo
nenasitni (Bloch, 1981a: 56; GA 5: 53).
Temeljni nagon vseh živih bitij je po Blochu samoohranitveni
nagon (suum esse conservare) (Bloch, 1981a: 76; GA 5: 74), ki se najprej
izraža kot lakota. A tega nagona Bloch, čeprav mu daje prednost pred
drugimi nagoni, ne želi hipostazirati in absolutizirati, kot je psihoa-
naliza absolutizirala in hipostazirala spolni nagon. Do psihoanalize
je Bloch zelo kritičen, a kljub temu mu je prav diskusija z Sigmundom
Freudom (1856–1939) »omogočila, da je razvil izvirne ideje o ’dnevnih
sanjah’ in nezavednem, ki je usmerjeno naprej« (Veršinin 2001: 73).
Spolni nagon je resda bistven zaradi preživetja vrste, nagon po hrani
pa je treba zadovoljiti zato, da posamično bitje sploh preživi, zato je
»primarni nagon« lakota. A ta je več kot le nagon, saj »sega globoko
v ontične korenine« (Bloch, 1981a: 358; GA 5: 357) in je gibalna sila
samega svetovnega procesa. Kot gibalo sveta je »sinonim« (prav tam)
za začetni intenzivni ne (Nicht), ki teži k svojemu še-ne-imetju (Noch-
-Nicht-Haben). Zaradi lakote, značilne za ne-imetje (Nicht-Haben), se v
vsakokratnem tukaj in zdaj začenja določitveni proces sveta. Svetovni
proces izvira iz vsakega tukaj in zdaj, njegova končna določitev je ali
nič (Nichts) – dokončna zgrešitev humanega cilja (»kamenje namesto
kruha«; Bloch, 1978: 49; GA 13, 251) – ali odrešujoči vse (Alles), tj. po-
polna bit kot že uresničena utopija.
Iz lakote po Blochu izvirajo tudi drugi nagoni in afekti, prek ka-
terih deluje temeljni nagon. Bloch razlikuje med »izpolnjenimi«
afekti (mednje prišteva zavist, lakomnost in spoštovanje), ki se nana-
šajo na nepravo prihodnost, saj ne anticipirajo ničesar novega, in
afekti pričakovanja, ki so po Blochu najpomembnejši, saj se nanašajo
na pravo prihodnost, tj. na prihodnost tistega, česar še nikoli ni bilo
(Bloch, 1981a: 85; GA 5: 83). Mednje sodijo tako negativni afekti
(tesnoba, strah in razočaranje) kot tudi dva pozitivna (upanje in za-
upanje). Absolutno negativen afekt je razočaranje, ki se nanaša na nič,
kategorijo uničenja, absolutno pozitiven pa zaupanje, ki se nanaša na
uresničeno vse, ontološko kategorijo rešitve (Bloch, 1981a: 128–129;
GA 5: 126–127). Izmed vseh afektov je po Blochu najpomembnejše
226
