Page 230 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 230
RAZPRAVE, [TUDIJE
dnevnih sanjarij, s katerimi je od zgodnje mladosti do pozne starosti
pretkano zasebno življenje vsakega posameznika – posveča jim prvi del
Principa upanja –, prek idealnih podob v pravljicah, na potovanjih, v
filmu in gledališču do sanjarjenja velikih razsežnosti – zdravstvenih,
geografskih, tehničnih in arhitektonskih utopij, umetnosti in religije.
Tem namenja tretji, četrti in peti del Principa upanja.
Sanjarjenje se po Blochu od sanj bistveno razlikuje v tem, da ni
halucinantno, tako kot sanje. Sanjačev ego ni oslabljen tako kot ego
spečega, ni »otroški jaz«, temveč »samostojna odrasla oseba« (Bloch,
1981a: 103; GA 5: 102). Jaz je v dnevnih sanjah razširjen tudi na dru-
ge, je mi, saj je sanjarjenje anticipiranje možnega prihodnjega sožitja
med ljudmi. Bloch se sicer strinja s Freudom, ki trdi, da so sanjarjenja
»enako kot sanje izpolnitev želje« (Freud, 2000: 450), a drugače kot
Freud ugotavlja, da sanjarjenje ni zgolj fiktivno, saj ni usmerjeno k
že obstoječemu predmetu, temveč k predmetu, ki ga še ni, tj. k uto-
pičnemu predmetu, in zahteva potovanje k izpolnitvi (Bloch, 1981a:
100–105; GA 5: 97–103). Izpolnitev pa je vedno v prihodnosti. Sanjar-
jenje je po Blochu v podlagi vseh predstav sreče in človekovega dosto-
janstva in je pojavna oblika v prihodnost usmerjene, anticipirajoče,
utopične zavesti. Takšno zavest Bloch odkriva na vseh področjih
človekove ustvarjalnosti, še posebej v religiji in umetnosti; ustvarjal-
nost pojmuje kot prostor konkretne anticipacije, v katerem se uzave
šča še-ne-zavedno in oblikuje še-ne-nastalo. Freudovo stališče, da je
»umetnost zgolj videz, religija pa le iluzija« (Bloch, 1981a: 111; GA 5:
109), je po Blochu nevzdržno, saj sta najpomembnejši značilnosti
umetnosti in religije anticipiranje; umetnost tako ni videz, temveč
slutenje in anticipiranje utopično popolnega sveta v posamičnih
umetniških delih, religija pa ni iluzija, saj išče utopično popolnost v
totaliteti (Bloch, 1981a: 249; GA 5: 250).
c) Dve obliki nezavednega – prednost še-ne-zavednega pred ne-več-zavednim
S Freudom je Bloch prediskutiral tudi vprašanje nezavednega
(Nicht-mehr-Bewusste). Bloch je že v Duhu utopije odkril novo dimenzijo
zavesti, še-ne-zavedno (Noch-Nicht-Bewusste), odkrivanje in beleženje
še-ne-zavednega pa je glavna naloga njegovega Principa upanja (Bloch,
228
dnevnih sanjarij, s katerimi je od zgodnje mladosti do pozne starosti
pretkano zasebno življenje vsakega posameznika – posveča jim prvi del
Principa upanja –, prek idealnih podob v pravljicah, na potovanjih, v
filmu in gledališču do sanjarjenja velikih razsežnosti – zdravstvenih,
geografskih, tehničnih in arhitektonskih utopij, umetnosti in religije.
Tem namenja tretji, četrti in peti del Principa upanja.
Sanjarjenje se po Blochu od sanj bistveno razlikuje v tem, da ni
halucinantno, tako kot sanje. Sanjačev ego ni oslabljen tako kot ego
spečega, ni »otroški jaz«, temveč »samostojna odrasla oseba« (Bloch,
1981a: 103; GA 5: 102). Jaz je v dnevnih sanjah razširjen tudi na dru-
ge, je mi, saj je sanjarjenje anticipiranje možnega prihodnjega sožitja
med ljudmi. Bloch se sicer strinja s Freudom, ki trdi, da so sanjarjenja
»enako kot sanje izpolnitev želje« (Freud, 2000: 450), a drugače kot
Freud ugotavlja, da sanjarjenje ni zgolj fiktivno, saj ni usmerjeno k
že obstoječemu predmetu, temveč k predmetu, ki ga še ni, tj. k uto-
pičnemu predmetu, in zahteva potovanje k izpolnitvi (Bloch, 1981a:
100–105; GA 5: 97–103). Izpolnitev pa je vedno v prihodnosti. Sanjar-
jenje je po Blochu v podlagi vseh predstav sreče in človekovega dosto-
janstva in je pojavna oblika v prihodnost usmerjene, anticipirajoče,
utopične zavesti. Takšno zavest Bloch odkriva na vseh področjih
človekove ustvarjalnosti, še posebej v religiji in umetnosti; ustvarjal-
nost pojmuje kot prostor konkretne anticipacije, v katerem se uzave
šča še-ne-zavedno in oblikuje še-ne-nastalo. Freudovo stališče, da je
»umetnost zgolj videz, religija pa le iluzija« (Bloch, 1981a: 111; GA 5:
109), je po Blochu nevzdržno, saj sta najpomembnejši značilnosti
umetnosti in religije anticipiranje; umetnost tako ni videz, temveč
slutenje in anticipiranje utopično popolnega sveta v posamičnih
umetniških delih, religija pa ni iluzija, saj išče utopično popolnost v
totaliteti (Bloch, 1981a: 249; GA 5: 250).
c) Dve obliki nezavednega – prednost še-ne-zavednega pred ne-več-zavednim
S Freudom je Bloch prediskutiral tudi vprašanje nezavednega
(Nicht-mehr-Bewusste). Bloch je že v Duhu utopije odkril novo dimenzijo
zavesti, še-ne-zavedno (Noch-Nicht-Bewusste), odkrivanje in beleženje
še-ne-zavednega pa je glavna naloga njegovega Principa upanja (Bloch,
228
