Page 288 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 288
[TUDIJSKI VE^ERI
37Gospod jo je prijazno sprejel. Skrb zanjo je zaupal Zahariji in
tako je lepo odraščala. Vselej, ko je Zaharija vstopil v tempelj, je pri
njej našel hrano. »Marija,« je spraševal, »od kod ta hrana?« »Od Go
spoda«, je odgovarjala. Gospod resnično oskrbuje, kogar hoče, brez
vsakega računa. –
V nadaljevanju se križata zgodbi o Zahariji in njegovi neplodni
ženi (kanonično Elizabeti, tu brez imena), ki nenadoma zanosi in
potem rodi sina (kanoničnega Janeza Krstnika) – vrstice 38–41.44 – ter
o oznanjenju Mariji – vrstice 42–43.45–49 – brez zgodbe o obisku pri
Elizabeti. Najprej poglejmo Zaharijevo zgodbo:
38Tedaj je Zaharija zaprosil svojega Gospoda: »Gospod,« je dejal,
»po tvoji milosti mi nakloni vrlega potomca. Ti resnično prisluhneš
prošnjam.«
39In medtem ko je v Hramu stoje molil, so ga poklicali angeli: »Bog
ti sporoča veselo vest: rodil se ti bo Janez. Verjel bo v Božjo knjigo,
plemenit bo in kreposten, prerok, potomec pravičnikov.«
40»Gospod,« je vzkliknil, »kako bom dobil sina, ko pa sem že starec,
moja žena pa je jalova?!« Bog je rekel: »Tako bo! Gospod stori, kar
sam hoče.«
41»Gospod,« je prosil Zaharija, »daj mi kakšno znamenje.« »Zna-
menje bo«, odvrne Bog, »da tri dni ne boš mogel govoriti z ljudmi,
razen z znamenji. Pogosto misli na svojega Gospoda, slavi ga zjutraj
in zvečer!«
44»Razodevamo ti neznano skrivnost. Nisi bil med tistimi, ki so
vrgli svoja peresa iz trsta, da bi se pokazalo, kdo naj skrbi za Marijo,
in nisi bil z njimi med prepirom.« –
Zaharijeva in Janezova zgodba je ponovno povedana v suri 19, toda
malo drugače:
2To je pripoved o Gospodovi dobroti do svojega služabnika Za
harije,
3ko ga je ta potihem poklical
4in dejal: »O, Gospodar! Moje kosti so postale krhke, lasje so mi
posiveli, a nikdar, ko sem tebe, moj Gospod, za kaj prosil, nisem ostal
nesrečen.
5Strah me je zaradi mojih naslednikov, moja žena pa je jalova. Zato
mi po svoji besedi nakloni sina,
286
37Gospod jo je prijazno sprejel. Skrb zanjo je zaupal Zahariji in
tako je lepo odraščala. Vselej, ko je Zaharija vstopil v tempelj, je pri
njej našel hrano. »Marija,« je spraševal, »od kod ta hrana?« »Od Go
spoda«, je odgovarjala. Gospod resnično oskrbuje, kogar hoče, brez
vsakega računa. –
V nadaljevanju se križata zgodbi o Zahariji in njegovi neplodni
ženi (kanonično Elizabeti, tu brez imena), ki nenadoma zanosi in
potem rodi sina (kanoničnega Janeza Krstnika) – vrstice 38–41.44 – ter
o oznanjenju Mariji – vrstice 42–43.45–49 – brez zgodbe o obisku pri
Elizabeti. Najprej poglejmo Zaharijevo zgodbo:
38Tedaj je Zaharija zaprosil svojega Gospoda: »Gospod,« je dejal,
»po tvoji milosti mi nakloni vrlega potomca. Ti resnično prisluhneš
prošnjam.«
39In medtem ko je v Hramu stoje molil, so ga poklicali angeli: »Bog
ti sporoča veselo vest: rodil se ti bo Janez. Verjel bo v Božjo knjigo,
plemenit bo in kreposten, prerok, potomec pravičnikov.«
40»Gospod,« je vzkliknil, »kako bom dobil sina, ko pa sem že starec,
moja žena pa je jalova?!« Bog je rekel: »Tako bo! Gospod stori, kar
sam hoče.«
41»Gospod,« je prosil Zaharija, »daj mi kakšno znamenje.« »Zna-
menje bo«, odvrne Bog, »da tri dni ne boš mogel govoriti z ljudmi,
razen z znamenji. Pogosto misli na svojega Gospoda, slavi ga zjutraj
in zvečer!«
44»Razodevamo ti neznano skrivnost. Nisi bil med tistimi, ki so
vrgli svoja peresa iz trsta, da bi se pokazalo, kdo naj skrbi za Marijo,
in nisi bil z njimi med prepirom.« –
Zaharijeva in Janezova zgodba je ponovno povedana v suri 19, toda
malo drugače:
2To je pripoved o Gospodovi dobroti do svojega služabnika Za
harije,
3ko ga je ta potihem poklical
4in dejal: »O, Gospodar! Moje kosti so postale krhke, lasje so mi
posiveli, a nikdar, ko sem tebe, moj Gospod, za kaj prosil, nisem ostal
nesrečen.
5Strah me je zaradi mojih naslednikov, moja žena pa je jalova. Zato
mi po svoji besedi nakloni sina,
286
