Page 304 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 304
[TUDIJSKI VE^ERI
Poleg tega prva stran registra v memmingenskem izvodu vsebuje
edino mesto (Xx2a), ki se razlikuje od vatikanskega izvoda do takšne
mere, da gre za tiskarjev popravek. Prva vrstica navedb vsebinskih
razdelkov se namreč v vatikanskem izvodu glasi: »KKuliku Shtukou
oli rizhy slishio […]«, v memmingenskem pa »KVliku Shtukou slishio
[…]«. Očitno je torej, da gre za popravek, ki je nastal med tiskom.6
Ohranjene so tudi oznake strani 169, 170 in 171, ki jih v vatikanskem
izvodu ni.
3. Tisk prvih dveh slovenskih knjig
Leta 1799 je Christian Friedrich Schnurrer (1989 [=1799]: 7–8) v
svojem prispevku o slovanskih tiskih v Württembergu v 16. stoletju
navedel kot najverjetnejše mesto tiska prvih dveh Trubarjevih knjig
Tübingen. Iz tega je izhajalo sklepanje, da je moral biti tiskar Ulrich
Morhart, katerega delavnica je natisnila tudi nekatera nadaljnja Tru-
barjeva dela. Tak zaključek je bil sicer logičen, ni pa temeljil na nobe-
nem stvarnem viru, le na Trubarjevih formulacijah iz pisem in uvodov,
kjer pojasnjuje, da ni kršil prepovedi tiska. Ker gre za prvi slovenski
knjigi, je kar težko razumljivo, da o tej interpretaciji kar nekaj deset
letij ni nihče podvomil, čeprav so se vsi zavedali, da glede razumevanja
Trubarjevih izjav o letu (s tem pa tudi o kraju) izdaje ni vse tako, kot
bi moralo biti. Podatki se niso ujemali, kar so dosedanji raziskovalci
reševali različno, ob tem pa so bili vselej v določeni zadregi, saj je bilo
treba spregledati zdaj to, zdaj ono Trubarjevo izjavo, zdaj ta, zdaj oni
stvarni podatek.
Prispevek Helmuta Clausa (2013: 127–138) v lanskem Gutenber-
govem letopisu je s tega vidika prelomen in zahteva od nas nov pre-
mislek glede tiska prvih dveh slovenskih knjig, saj temelji na dokazih,
ki jih je po našem mnenju tako rekoč nemogoče ovreči. Ne glede na
dejstvo, da so si tedanje tiskarske delavnice lahko posamezne črke in
lesoreze izposojale, je Clausu uspelo na podlagi podrobne študije
razširjenosti incialke L, ki jo najdemo v Trubarjevem Katekizmu iz leta
1550 na strani A3a prvega dela, ter podrobne primerjave preostalih
6 Na to opozarjata že Oppitz in Weismann (v tisku).
302
Poleg tega prva stran registra v memmingenskem izvodu vsebuje
edino mesto (Xx2a), ki se razlikuje od vatikanskega izvoda do takšne
mere, da gre za tiskarjev popravek. Prva vrstica navedb vsebinskih
razdelkov se namreč v vatikanskem izvodu glasi: »KKuliku Shtukou
oli rizhy slishio […]«, v memmingenskem pa »KVliku Shtukou slishio
[…]«. Očitno je torej, da gre za popravek, ki je nastal med tiskom.6
Ohranjene so tudi oznake strani 169, 170 in 171, ki jih v vatikanskem
izvodu ni.
3. Tisk prvih dveh slovenskih knjig
Leta 1799 je Christian Friedrich Schnurrer (1989 [=1799]: 7–8) v
svojem prispevku o slovanskih tiskih v Württembergu v 16. stoletju
navedel kot najverjetnejše mesto tiska prvih dveh Trubarjevih knjig
Tübingen. Iz tega je izhajalo sklepanje, da je moral biti tiskar Ulrich
Morhart, katerega delavnica je natisnila tudi nekatera nadaljnja Tru-
barjeva dela. Tak zaključek je bil sicer logičen, ni pa temeljil na nobe-
nem stvarnem viru, le na Trubarjevih formulacijah iz pisem in uvodov,
kjer pojasnjuje, da ni kršil prepovedi tiska. Ker gre za prvi slovenski
knjigi, je kar težko razumljivo, da o tej interpretaciji kar nekaj deset
letij ni nihče podvomil, čeprav so se vsi zavedali, da glede razumevanja
Trubarjevih izjav o letu (s tem pa tudi o kraju) izdaje ni vse tako, kot
bi moralo biti. Podatki se niso ujemali, kar so dosedanji raziskovalci
reševali različno, ob tem pa so bili vselej v določeni zadregi, saj je bilo
treba spregledati zdaj to, zdaj ono Trubarjevo izjavo, zdaj ta, zdaj oni
stvarni podatek.
Prispevek Helmuta Clausa (2013: 127–138) v lanskem Gutenber-
govem letopisu je s tega vidika prelomen in zahteva od nas nov pre-
mislek glede tiska prvih dveh slovenskih knjig, saj temelji na dokazih,
ki jih je po našem mnenju tako rekoč nemogoče ovreči. Ne glede na
dejstvo, da so si tedanje tiskarske delavnice lahko posamezne črke in
lesoreze izposojale, je Clausu uspelo na podlagi podrobne študije
razširjenosti incialke L, ki jo najdemo v Trubarjevem Katekizmu iz leta
1550 na strani A3a prvega dela, ter podrobne primerjave preostalih
6 Na to opozarjata že Oppitz in Weismann (v tisku).
302
