Page 324 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 324
[TUDIJSKI VE^ERI
narodov lahko spoznamo Božjo voljo. Zato je vsak narod na svoj
način svet in vsak član naroda je zavezan zvestobi do njega. Zvestoba
narodu pa pomeni odgovornost za telesno in duhovno dediščino, za
narodnost (Volkstum).18
Splošno načelo/prepričanje o vezanosti vsakega naroda na njego-
vo telesno/biološko in duhovno dediščino – na njegov Volkstum – pa
je impliciralo narodu svojsko religijo, tako imenovano völkische Reli
gion. Ta religija izraža in podpira, celo utemeljuje narodnost. Vsako
ljudstvo/narod (Volk), vsaka rasa, stremi k svoji najvišji vrednoti,
idealu, vsak narod potrebuje svoj mit, je pisal Rosenberg v Mitu 20.
stoletja. Nemškemu narodu/narodnosti je primerna le nemška religi-
ja kot sestavina in izraz njegovega duha. Krščanstvo je za to primerno
le, če/ko se prilagodi in podredi ter se vključi v izvirno nemško/ger-
mansko/nordijsko religijo; sprejemljivo je le v tistih vsebinah in obli-
kah, ki so združljive z narodnim duhom oziroma duhom narodne
religije.
Kaj je (bila) ta nemški »rasi/vrsti ustrezna religija«, ni bilo soglas-
ja. Odgovor je bil odvisen tudi od pojmovanja in opredeljevanja reli-
gije sploh: različne med seboj sprte ali pa združljive opredelitve so se
usmerjale bolj v kolektivno, naravno ali zgodovinsko skupnost ali bolj
v individualno doživljanje »notranjega človeka«. Prva desetletja 20.
stoletja so bila čas nastajanja, združevanja in delitve organizacij,
kakršne so bile Nemško-nordijska religiozna zveza, Germanska verska
skupnost, Skupnost nemško verujočih, Nemška cerkev, Nemško
versko gibanje, Zveza za nemški svetovni nazor, Nemška zveza pan-
teistov, Društvo Edda, Kristusovo germanstvo. Te in podobne orga-
nizacije so si prizadevale za pravo, enotno nemško völkische Religion in
na različne načine vključevale ali izključevale ter predelovale krščan-
stvo.
Značilen primer: Religiozno pradoživetje je doživetje zimskega
solsticija, ki je zato tudi glavni praznik nordijske strogo monoteistič-
ne religije. Bog se razodeva v kozmičnem ciklusu, ciklus Sonca doživ
18 Paul Althaus: Kirche und Volkstum. Gütersloh 1928, str. 124–127. V istem duhu
pozneje v izbranih spisih Die deutsche Stunde der Kirche, Göttingen 1933, npr. str.
54–55.
322
narodov lahko spoznamo Božjo voljo. Zato je vsak narod na svoj
način svet in vsak član naroda je zavezan zvestobi do njega. Zvestoba
narodu pa pomeni odgovornost za telesno in duhovno dediščino, za
narodnost (Volkstum).18
Splošno načelo/prepričanje o vezanosti vsakega naroda na njego-
vo telesno/biološko in duhovno dediščino – na njegov Volkstum – pa
je impliciralo narodu svojsko religijo, tako imenovano völkische Reli
gion. Ta religija izraža in podpira, celo utemeljuje narodnost. Vsako
ljudstvo/narod (Volk), vsaka rasa, stremi k svoji najvišji vrednoti,
idealu, vsak narod potrebuje svoj mit, je pisal Rosenberg v Mitu 20.
stoletja. Nemškemu narodu/narodnosti je primerna le nemška religi-
ja kot sestavina in izraz njegovega duha. Krščanstvo je za to primerno
le, če/ko se prilagodi in podredi ter se vključi v izvirno nemško/ger-
mansko/nordijsko religijo; sprejemljivo je le v tistih vsebinah in obli-
kah, ki so združljive z narodnim duhom oziroma duhom narodne
religije.
Kaj je (bila) ta nemški »rasi/vrsti ustrezna religija«, ni bilo soglas-
ja. Odgovor je bil odvisen tudi od pojmovanja in opredeljevanja reli-
gije sploh: različne med seboj sprte ali pa združljive opredelitve so se
usmerjale bolj v kolektivno, naravno ali zgodovinsko skupnost ali bolj
v individualno doživljanje »notranjega človeka«. Prva desetletja 20.
stoletja so bila čas nastajanja, združevanja in delitve organizacij,
kakršne so bile Nemško-nordijska religiozna zveza, Germanska verska
skupnost, Skupnost nemško verujočih, Nemška cerkev, Nemško
versko gibanje, Zveza za nemški svetovni nazor, Nemška zveza pan-
teistov, Društvo Edda, Kristusovo germanstvo. Te in podobne orga-
nizacije so si prizadevale za pravo, enotno nemško völkische Religion in
na različne načine vključevale ali izključevale ter predelovale krščan-
stvo.
Značilen primer: Religiozno pradoživetje je doživetje zimskega
solsticija, ki je zato tudi glavni praznik nordijske strogo monoteistič-
ne religije. Bog se razodeva v kozmičnem ciklusu, ciklus Sonca doživ
18 Paul Althaus: Kirche und Volkstum. Gütersloh 1928, str. 124–127. V istem duhu
pozneje v izbranih spisih Die deutsche Stunde der Kirche, Göttingen 1933, npr. str.
54–55.
322
