Page 326 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 326
[TUDIJSKI VE^ERI
Uradna politika NS do religije in Cerkva
Neposredni in ključni cilj NS kot narodno-političnega gibanja in
NSDAP kot stranke s Hitlerjem na čelu je bila seveda oblast, torej
osvojitev in izvajanje oblasti. Zanjo pa je bila potrebna množična
podpora in doseženo vsaj tiho soglasje/pristanek ob uresničevanju
političnih ciljev in uporabljanih sredstvih, ne nazadnje pri usmeritvi
v vojno in pri vodenju vojne. Verski spori s Cerkvami, spori v Cerkvah
samih in spori okrog prave nemške religije so bili z vidika tega cilja
kontraproduktivni. Večina Nemcev je še vedno vztrajala pri svoji pri-
padnosti tradicionalnim Cerkvam in te so bile še vedno vplivne na
cionalne in tudi nadnacionalne (zlasti RKC) ustanove. Bilo jih je
potrebno pridobiti ali vsaj nevtralizirati glede na nacionalnopolitične
cilje NS. Zlasti Hitler – in to je bilo seveda odločilno – je bil pri tem
brezkompromisno politično pragmatičen. Kakor je ob vzpenjanju k
oblasti obračunal z ambicijami paravojaške SA (Udarni oddelki), da
bi si pridobil vojsko, in s Strasserjevo socialistično strujo znotraj
NSDAP, da bi pritegnil industrialce, tako je NS odmaknil od »nem-
škoreligioznih« gibanj in njihovih napadov na krščanstvo in tradi
cionalne Cerkve.23 V svojem programskem nastopnem govoru je kot
novi kancler 23. 3. 1933 poudaril: »Vlada vidi v obeh krščanskih
veroizpovedih pomembna dejavnika ohranjanja naše narodne biti.
Spoštovala bo sklenjene pogodbe; njune pravice bodo ostale nedo
taknjene. Pričakuje in upa pa, da bosta oni prav tako spoštovali delo
pri nacionalnem in moralnem dvigu našega naroda, ki si ga je kot
nalogo zastavila vlada. (…) Boj proti materialističnemu svetovnemu
nazoru in prizadevanje za vzpostavljanje prave narodne skupnosti je
tako v interesu nemškega naroda kot našega krščanskega verovanja.
23 Hitler in drugi nacistični voditelji so bili v dvajsetih letih blizu različnim »narodno
religioznim« in ezoteričnim organizacijam in skupinam ali pa so celo bili njihovi
člani (npr. v Redu Thule, Nemškem redu). S krepitvijo nacionalsocialističnega
gibanja v tridesetih letih pa so se oddaljili od njih (čeprav ne vsi v enaki meri);
nekatere organizacije so bile po l. 1933 celo prepovedane. Hitlerja niso motili le
stalni spori med skupinami in njihovi napadi na Cerkve, temveč tudi ambicije in
potencialna nevarnost, da se te organizacije povežejo in delujejo mimo NS in
njegovih organizacij. O tem tudi Cancik (op. 6), str. 182–184, 205–206, in Rißmann
(op. 6), str. 125–135.
324
Uradna politika NS do religije in Cerkva
Neposredni in ključni cilj NS kot narodno-političnega gibanja in
NSDAP kot stranke s Hitlerjem na čelu je bila seveda oblast, torej
osvojitev in izvajanje oblasti. Zanjo pa je bila potrebna množična
podpora in doseženo vsaj tiho soglasje/pristanek ob uresničevanju
političnih ciljev in uporabljanih sredstvih, ne nazadnje pri usmeritvi
v vojno in pri vodenju vojne. Verski spori s Cerkvami, spori v Cerkvah
samih in spori okrog prave nemške religije so bili z vidika tega cilja
kontraproduktivni. Večina Nemcev je še vedno vztrajala pri svoji pri-
padnosti tradicionalnim Cerkvam in te so bile še vedno vplivne na
cionalne in tudi nadnacionalne (zlasti RKC) ustanove. Bilo jih je
potrebno pridobiti ali vsaj nevtralizirati glede na nacionalnopolitične
cilje NS. Zlasti Hitler – in to je bilo seveda odločilno – je bil pri tem
brezkompromisno politično pragmatičen. Kakor je ob vzpenjanju k
oblasti obračunal z ambicijami paravojaške SA (Udarni oddelki), da
bi si pridobil vojsko, in s Strasserjevo socialistično strujo znotraj
NSDAP, da bi pritegnil industrialce, tako je NS odmaknil od »nem-
škoreligioznih« gibanj in njihovih napadov na krščanstvo in tradi
cionalne Cerkve.23 V svojem programskem nastopnem govoru je kot
novi kancler 23. 3. 1933 poudaril: »Vlada vidi v obeh krščanskih
veroizpovedih pomembna dejavnika ohranjanja naše narodne biti.
Spoštovala bo sklenjene pogodbe; njune pravice bodo ostale nedo
taknjene. Pričakuje in upa pa, da bosta oni prav tako spoštovali delo
pri nacionalnem in moralnem dvigu našega naroda, ki si ga je kot
nalogo zastavila vlada. (…) Boj proti materialističnemu svetovnemu
nazoru in prizadevanje za vzpostavljanje prave narodne skupnosti je
tako v interesu nemškega naroda kot našega krščanskega verovanja.
23 Hitler in drugi nacistični voditelji so bili v dvajsetih letih blizu različnim »narodno
religioznim« in ezoteričnim organizacijam in skupinam ali pa so celo bili njihovi
člani (npr. v Redu Thule, Nemškem redu). S krepitvijo nacionalsocialističnega
gibanja v tridesetih letih pa so se oddaljili od njih (čeprav ne vsi v enaki meri);
nekatere organizacije so bile po l. 1933 celo prepovedane. Hitlerja niso motili le
stalni spori med skupinami in njihovi napadi na Cerkve, temveč tudi ambicije in
potencialna nevarnost, da se te organizacije povežejo in delujejo mimo NS in
njegovih organizacij. O tem tudi Cancik (op. 6), str. 182–184, 205–206, in Rißmann
(op. 6), str. 125–135.
324
