Page 325 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 325
MARKO KER[EVAN
lja človek v ciklusu življenja in smrti. Kristusova smrt in vstajenje sta
le variacija te prareligije. Kristus je variacija nordijskega prinašalca
svetega. Nosilec nordijske religije in edine kulturno zares ustvarjalne
rase je nemštvo – od visokega severa do juga Nemčije, od Baltika do
Bretanje (megalitski sončni kult). Biti nemški pomeni biti z Bogom,
biti Božje bivanje. Kdor je nemški, nosi v sebi Božjo luč kot razodetje
večnosti, ki se predaja iz roda v rod, kot samoodrešenje.19
Cancik je kot skupni imenovalec različnih iskanj in uresničevanj
völkische Religion navedel parakrščansko ali antikrščansko usmerje-
nost, laičnost, usmerjenost v mistiko, težnjo k neteističnim koncep-
cijam, rasizem.20
Radikalne usmeritve so hotele popolnoma pretrgati vezi s krščan-
stvom, kajti po njihovem prepričanju je pokristjanjenje Germanov
bilo posilstvo: otroka je mati Germanija sicer sprejela (kot sprejme
vsaka mati svojega otroka) kljub tuji dediščini, toda v modrih otro-
kovih očeh je ostal spomin …21 Za verske radikalce, kakršna sta bila
bil general Ludendorff in njegova žena, je bil Jezus pač Jud in zaradi
tega dejstva krščanstva ni mogoče rešiti, temveč se mora nemški narod
rešiti krščanstva, saj je Jezusov nauk izkoreninil človeka iz njegove
rase, naroda in morale …22
Zavračanje cerkvenega krščanstva in obstoječih, tradicionalnih
krščanskih Cerkva, nezmožnost poenotenja pri iskanju prave völkische
Religion, zaradi česar ni bilo mogoče ustvariti enotne (nekrščanske)
Nemške cerkve, je vodilo k uveljavljanju minimalistične kategorije/
opredelitve »verujoči v Boga« (Gottgläubig), ki je bila1936 uvedena tudi
kot uradno upoštevana alternativa k siceršnjim opredelitvam za ka-
toličana ali evangeličana v uradnih dokumentih in statistikah.
19 Hermann Wirth: Was heißt Deutsch? Jena 1931. Po Cancik (op. 6), str. 167–168.
20 Cancik (op. 6), str. 196.
21 Tako Ernst Bergmann: Die Deutsche Nationalkirche. Breslau 1933. Po Cancik
(op. 6), str. 174.
22 Mathilde Ludendorff: Deutscher Gottglaube. München 1932. Po Cancik (op. 6), str.
172–173.
323
lja človek v ciklusu življenja in smrti. Kristusova smrt in vstajenje sta
le variacija te prareligije. Kristus je variacija nordijskega prinašalca
svetega. Nosilec nordijske religije in edine kulturno zares ustvarjalne
rase je nemštvo – od visokega severa do juga Nemčije, od Baltika do
Bretanje (megalitski sončni kult). Biti nemški pomeni biti z Bogom,
biti Božje bivanje. Kdor je nemški, nosi v sebi Božjo luč kot razodetje
večnosti, ki se predaja iz roda v rod, kot samoodrešenje.19
Cancik je kot skupni imenovalec različnih iskanj in uresničevanj
völkische Religion navedel parakrščansko ali antikrščansko usmerje-
nost, laičnost, usmerjenost v mistiko, težnjo k neteističnim koncep-
cijam, rasizem.20
Radikalne usmeritve so hotele popolnoma pretrgati vezi s krščan-
stvom, kajti po njihovem prepričanju je pokristjanjenje Germanov
bilo posilstvo: otroka je mati Germanija sicer sprejela (kot sprejme
vsaka mati svojega otroka) kljub tuji dediščini, toda v modrih otro-
kovih očeh je ostal spomin …21 Za verske radikalce, kakršna sta bila
bil general Ludendorff in njegova žena, je bil Jezus pač Jud in zaradi
tega dejstva krščanstva ni mogoče rešiti, temveč se mora nemški narod
rešiti krščanstva, saj je Jezusov nauk izkoreninil človeka iz njegove
rase, naroda in morale …22
Zavračanje cerkvenega krščanstva in obstoječih, tradicionalnih
krščanskih Cerkva, nezmožnost poenotenja pri iskanju prave völkische
Religion, zaradi česar ni bilo mogoče ustvariti enotne (nekrščanske)
Nemške cerkve, je vodilo k uveljavljanju minimalistične kategorije/
opredelitve »verujoči v Boga« (Gottgläubig), ki je bila1936 uvedena tudi
kot uradno upoštevana alternativa k siceršnjim opredelitvam za ka-
toličana ali evangeličana v uradnih dokumentih in statistikah.
19 Hermann Wirth: Was heißt Deutsch? Jena 1931. Po Cancik (op. 6), str. 167–168.
20 Cancik (op. 6), str. 196.
21 Tako Ernst Bergmann: Die Deutsche Nationalkirche. Breslau 1933. Po Cancik
(op. 6), str. 174.
22 Mathilde Ludendorff: Deutscher Gottglaube. München 1932. Po Cancik (op. 6), str.
172–173.
323
