Page 330 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 330
[TUDIJSKI VE^ERI
šal uresničevati minister Kerrl. Za časa vojne in do končne zmage
velja modus vivendi s Cerkvami, z ločitvijo Cerkva od države, s spreje-
manjem pozitivnega krščanstva in izogibanjem antireligioznemu in
religioznemu nasprotovanju Cerkvam in njihovim religioznim dejav-
nostim. Po drugi strani se Cerkve vzdržujejo lastnega nacionalno-po-
litičnega in sploh političnega nastopanja in opredeljevanja. Pri naci-
stih pričakovano/zaželeno ravnanje Cerkva je bilo na eni strani raz-
peto med zahtevami, da se Cerkve v političnih zadevah sploh vzdrži-
jo vsakega lastnega nastopanja (ter prepustijo politično vodenje ver-
nikov izključno nacionalsocialistični stranki in državi), in na drugi
strani med željami, da Cerkve vendarle podpirajo nacionalsociali
stično politiko in prispevajo k narodni enotnosti v ključnih zadevah
(rasna politika in zakoni, vojna, posebej proti Sovjetski zvezi in/kot
brezbožnemu boljševizmu).
Uresničevanje nekrščanskih in protikrščanskih, vsekakor pa pro-
ticerkvenih (ne)religioznih ciljev NS in uveljavljanje prave narodne
religije naj bi počakalo do končne zmage. Hitlerjev odpor do Cerkva
in duhovnikov – katoliških in protestantskih – je iz njegovih zabele-
ženih nejavnih izjav očitno, prav tako prepričanje, da v prihodnji
nacionalsocialistični Nemčiji krščanstvu ne bo mesta. Ostajal pa je
– drugače kot nekateri drugi voditelji in ideologi – »odprt« glede tega,
kakšna naj bi pravzaprav bila prihodnja narodna religija oziroma
totalitarni svetovni nazor.
Zgovorno je razmišljanje, ki ga je zapisal ali mu ga pripisal Rausch
nigg (pred 1940): »Nemški kristjani, Nemška cerkev, krščanstvo brez
Rima, vse to je mimo. Vem, kaj mora priti in ko bo čas, bomo poskr-
beli za to. Brez lastne vere nemški narod ne more obstati. Kaj pa je to,
še nobeden ne ve. Le občutimo, toda to še ni dovolj.«32
Navedimo še dvoje Hitlerjevih razmišljanj iz vojnih let:
8. 2. 1942: »Najhujša rak rana so naši duhovniki obeh konfesij.
Prišel bo čas, ko bom z njimi obračunal brez ovinkarjenja. Ne vemo,
32 Danes naj bi sicer veljalo, da so znani Rauschniggovi Pogovori s Hitlerjem, izdani
leta 1940 v Zürichu, potvorjeni, izmišljeni (tako Michael Rißmann v svojem delu
(op. 6), str 22). Lahko pa rečemo, da je bil Hermann Rauschnigg zelo dober po
znavalec Hitlerja in njegovega okolja, tako da so njegovi Hitlerju pripisani pogovori
vsaj plavzibilni, če že niso verodostojni. V predavanju jih razen tega navedka nisem
uporabljal.
328
šal uresničevati minister Kerrl. Za časa vojne in do končne zmage
velja modus vivendi s Cerkvami, z ločitvijo Cerkva od države, s spreje-
manjem pozitivnega krščanstva in izogibanjem antireligioznemu in
religioznemu nasprotovanju Cerkvam in njihovim religioznim dejav-
nostim. Po drugi strani se Cerkve vzdržujejo lastnega nacionalno-po-
litičnega in sploh političnega nastopanja in opredeljevanja. Pri naci-
stih pričakovano/zaželeno ravnanje Cerkva je bilo na eni strani raz-
peto med zahtevami, da se Cerkve v političnih zadevah sploh vzdrži-
jo vsakega lastnega nastopanja (ter prepustijo politično vodenje ver-
nikov izključno nacionalsocialistični stranki in državi), in na drugi
strani med željami, da Cerkve vendarle podpirajo nacionalsociali
stično politiko in prispevajo k narodni enotnosti v ključnih zadevah
(rasna politika in zakoni, vojna, posebej proti Sovjetski zvezi in/kot
brezbožnemu boljševizmu).
Uresničevanje nekrščanskih in protikrščanskih, vsekakor pa pro-
ticerkvenih (ne)religioznih ciljev NS in uveljavljanje prave narodne
religije naj bi počakalo do končne zmage. Hitlerjev odpor do Cerkva
in duhovnikov – katoliških in protestantskih – je iz njegovih zabele-
ženih nejavnih izjav očitno, prav tako prepričanje, da v prihodnji
nacionalsocialistični Nemčiji krščanstvu ne bo mesta. Ostajal pa je
– drugače kot nekateri drugi voditelji in ideologi – »odprt« glede tega,
kakšna naj bi pravzaprav bila prihodnja narodna religija oziroma
totalitarni svetovni nazor.
Zgovorno je razmišljanje, ki ga je zapisal ali mu ga pripisal Rausch
nigg (pred 1940): »Nemški kristjani, Nemška cerkev, krščanstvo brez
Rima, vse to je mimo. Vem, kaj mora priti in ko bo čas, bomo poskr-
beli za to. Brez lastne vere nemški narod ne more obstati. Kaj pa je to,
še nobeden ne ve. Le občutimo, toda to še ni dovolj.«32
Navedimo še dvoje Hitlerjevih razmišljanj iz vojnih let:
8. 2. 1942: »Najhujša rak rana so naši duhovniki obeh konfesij.
Prišel bo čas, ko bom z njimi obračunal brez ovinkarjenja. Ne vemo,
32 Danes naj bi sicer veljalo, da so znani Rauschniggovi Pogovori s Hitlerjem, izdani
leta 1940 v Zürichu, potvorjeni, izmišljeni (tako Michael Rißmann v svojem delu
(op. 6), str 22). Lahko pa rečemo, da je bil Hermann Rauschnigg zelo dober po
znavalec Hitlerja in njegovega okolja, tako da so njegovi Hitlerju pripisani pogovori
vsaj plavzibilni, če že niso verodostojni. V predavanju jih razen tega navedka nisem
uporabljal.
328
