Page 335 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 335
MARKO KER[EVAN
Hitler pri tem in pred tem sovražno postavil proti takratni Katoliški
cerkvi in katoliški monarhiji v Avstriji.
Kaj bi lahko rekli, če bi primerjali odnos Hitlerja in njegovih do
katolištva in protestantizma nekoliko bolj distancirano in diferenci-
rano?
Ob že ugotovljenem skupnem imenovalcu – zavračanju krščanstva
– bi lahko rekli, da je Hitler katolištvo sovražil in hkrati v številnih
potezah občudoval, morda celo, da ga je sovražil, ker ga je občudoval
(kot nevarno oviro in konkurenta). Izražal je priznanje Rimskokato-
liški cerkvi za njeno organiziranost, spoštovanje hierarhije, avtoritete
in discipline, zmožnost dogmatsko/doktrinarne vztrajnosti, tudi za
fanatizem in netolerantnost pri boju za svoj prav, nagnjenost k tota-
litarnosti, celostnosti pri vzgoji (mladine), učinkovitost ritualov. Kot
človek, ki je cenil in si prizadeval za moč, je občudoval njeno moč – in
jo kot konkurenčno zato tudi sovražil.
Protestantizem mu je bil s tega vidika ljubši, z njim mu je bilo
lažje, ker je bil šibkejši nasprotnik (za občudovalca moči pa je bil že
zato prej deležen zaničevanja kakor sovraštva). Za protestantizem je
namreč bilo značilno:
– bil je bolj domača, nemška zadeva, brez velikega mednarodnega
zaledja in opore (čeprav ne docela: v času berlinske olimpijade 1936
so protinacistični protestantski krogi okrepili svojo kritiko v priča-
kovanju večjega odmeva v mednarodni javnosti, posebej v protestant-
skih deželah);
– bil je slabo organiziran, razdeljen na različne med seboj sprte
struje; po luteranski tradiciji je bil navajen na podporo države in zato
bolj ranljiv, če je bila oblast Cerkvi sovražna;
– ugodna (za Hitlerja) sta bili večja moč laikov kakor klerikov v
protestantskih Cerkvah in sploh antiklerikalna usmerjenost prote-
stantizma;
Hitler die Ideen gab. Wien: Ueberreuter 1994 (3. izd.). Jörg Lanz von Liebensfels,
ustanovitelj Reda novih templarjev (ONT) se je s svojim arijsko-heroičnim
(nordijskim) rasnim kultom tudi sam imel za Hitlerjevo idejno sivo eminenco, a
vse kaže, da njegovega vpliva ne gre precenjevati; če drugega ne, je imel dosti
konkurence. Leta 1938 mu je Rosenberg prepovedal objavljanje. Glej tudi Rißman
(op. 6), str. 121–123. in Ach, Pentrop (op. 6), str. 11.
333
Hitler pri tem in pred tem sovražno postavil proti takratni Katoliški
cerkvi in katoliški monarhiji v Avstriji.
Kaj bi lahko rekli, če bi primerjali odnos Hitlerja in njegovih do
katolištva in protestantizma nekoliko bolj distancirano in diferenci-
rano?
Ob že ugotovljenem skupnem imenovalcu – zavračanju krščanstva
– bi lahko rekli, da je Hitler katolištvo sovražil in hkrati v številnih
potezah občudoval, morda celo, da ga je sovražil, ker ga je občudoval
(kot nevarno oviro in konkurenta). Izražal je priznanje Rimskokato-
liški cerkvi za njeno organiziranost, spoštovanje hierarhije, avtoritete
in discipline, zmožnost dogmatsko/doktrinarne vztrajnosti, tudi za
fanatizem in netolerantnost pri boju za svoj prav, nagnjenost k tota-
litarnosti, celostnosti pri vzgoji (mladine), učinkovitost ritualov. Kot
človek, ki je cenil in si prizadeval za moč, je občudoval njeno moč – in
jo kot konkurenčno zato tudi sovražil.
Protestantizem mu je bil s tega vidika ljubši, z njim mu je bilo
lažje, ker je bil šibkejši nasprotnik (za občudovalca moči pa je bil že
zato prej deležen zaničevanja kakor sovraštva). Za protestantizem je
namreč bilo značilno:
– bil je bolj domača, nemška zadeva, brez velikega mednarodnega
zaledja in opore (čeprav ne docela: v času berlinske olimpijade 1936
so protinacistični protestantski krogi okrepili svojo kritiko v priča-
kovanju večjega odmeva v mednarodni javnosti, posebej v protestant-
skih deželah);
– bil je slabo organiziran, razdeljen na različne med seboj sprte
struje; po luteranski tradiciji je bil navajen na podporo države in zato
bolj ranljiv, če je bila oblast Cerkvi sovražna;
– ugodna (za Hitlerja) sta bili večja moč laikov kakor klerikov v
protestantskih Cerkvah in sploh antiklerikalna usmerjenost prote-
stantizma;
Hitler die Ideen gab. Wien: Ueberreuter 1994 (3. izd.). Jörg Lanz von Liebensfels,
ustanovitelj Reda novih templarjev (ONT) se je s svojim arijsko-heroičnim
(nordijskim) rasnim kultom tudi sam imel za Hitlerjevo idejno sivo eminenco, a
vse kaže, da njegovega vpliva ne gre precenjevati; če drugega ne, je imel dosti
konkurence. Leta 1938 mu je Rosenberg prepovedal objavljanje. Glej tudi Rißman
(op. 6), str. 121–123. in Ach, Pentrop (op. 6), str. 11.
333
