Page 337 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 337
MARKO KER[EVAN
razkril apostol Pavel. Njegovo oznanjanje/razlaganje evangelija Jezu-
sa Kristusa, po katerem in v katerem ni »ne Juda ne Grka«, njegovo
oznanjanje Božjega sina, ki se je učlovečil zaradi opravičenja človeka
grešnika, ki/da se svoje šibkosti in grešnosti tudi zave – je postalo
sinonim za judovsko uzurpacijo in sprevračanje prvotnega evangelija
odrešenja močnih, pogumnih, bojevitih … Toda za Luthra samega je
bila reformacija obrat k evangeliju v duhu apostola Pavla, k njegove-
mu nauku o opravičenju, ki se daje vsem, ki verujejo …45 Luteransko,
evangeličansko in v širšem smislu protestantsko krščanstvo sploh je
pavlinsko krščanstvo – v tem specifičnem poudarku je navsezadnje
njegova posebnost nasproti katoliški »širini/polnosti« (ki lahko vklju-
čuje marsikaj) in pravoslavni »globini« (ki v svoji mističnosti lahko
marsikaj zgubi).
Prav pri Pavlu imajo ključno oporo tudi štirje medsebojno pove-
zani »samó« protestantskega krščanstva: samo po Jezusu, samo po
milosti, samo po veri, samo po Pismu. Se pravi, tudi navezava vere v
Jezusa na Sveto pismo v njegovi celoti, na sprejemanje Svetega pisma kot
celote, vključno s Staro zavezo kot knjigo razodetja Izraela kot prvega
Božjega ljudstva. Prav ob Bibliji stare zaveze in nove zaveze apostola
Pavla se razbijejo vsi poizkusi rasnega in nacionalnega prisvajanja in
zlorabljanja krščanstva, vsi poizkusi kompromisov in povezav med
rasističnimi in nacionalističnimi usmeritvami in protestantskim
krščanstvom – in če/ker smo prepričani, da protestantsko krščanstvo
najjasneje izreka in aktualizira jedro krščanskega oznanila, s tem tudi
krščanstvom sploh.
Ni naključje, da je bil v nemškem prostoru tistega časa med prvimi
in najbolj odmevnimi kritiki nacionalsocializma (in še posebej giba-
nja Nemških kristjanov) Karl Barth, ki je izšel iz reformirane kalvin-
ske cerkve (in njenega vztrajanja pri celoti Svetega pisma) in ki si je
pridobil ime in odmev kot eden največjih teologov 20. stoletja prav s
45 Tudi Trubar – za Luthrom – poudarja ključni pomen apostola Pavla. V nemškem
posvetilu k svojemu prevodu drugega dela Nove zaveze piše o »neizrekljivi koristi
Pisma Rimljanom, ki ga imajo vsi pobožni in učeni za pravi in poglavitni del Nove
zaveze in za najčistejši evangelij,« v slovenskem predgovoru pa, da je Pismo Rimljanom
»prava luč in prava vrata k Stari zavezi in k vsemu Svetemu pismu«. Glej tudi Marko
Kerševan: Protestanti(sti)ka. Ljubljana 2011: CZ, str. 96–99.
335
razkril apostol Pavel. Njegovo oznanjanje/razlaganje evangelija Jezu-
sa Kristusa, po katerem in v katerem ni »ne Juda ne Grka«, njegovo
oznanjanje Božjega sina, ki se je učlovečil zaradi opravičenja človeka
grešnika, ki/da se svoje šibkosti in grešnosti tudi zave – je postalo
sinonim za judovsko uzurpacijo in sprevračanje prvotnega evangelija
odrešenja močnih, pogumnih, bojevitih … Toda za Luthra samega je
bila reformacija obrat k evangeliju v duhu apostola Pavla, k njegove-
mu nauku o opravičenju, ki se daje vsem, ki verujejo …45 Luteransko,
evangeličansko in v širšem smislu protestantsko krščanstvo sploh je
pavlinsko krščanstvo – v tem specifičnem poudarku je navsezadnje
njegova posebnost nasproti katoliški »širini/polnosti« (ki lahko vklju-
čuje marsikaj) in pravoslavni »globini« (ki v svoji mističnosti lahko
marsikaj zgubi).
Prav pri Pavlu imajo ključno oporo tudi štirje medsebojno pove-
zani »samó« protestantskega krščanstva: samo po Jezusu, samo po
milosti, samo po veri, samo po Pismu. Se pravi, tudi navezava vere v
Jezusa na Sveto pismo v njegovi celoti, na sprejemanje Svetega pisma kot
celote, vključno s Staro zavezo kot knjigo razodetja Izraela kot prvega
Božjega ljudstva. Prav ob Bibliji stare zaveze in nove zaveze apostola
Pavla se razbijejo vsi poizkusi rasnega in nacionalnega prisvajanja in
zlorabljanja krščanstva, vsi poizkusi kompromisov in povezav med
rasističnimi in nacionalističnimi usmeritvami in protestantskim
krščanstvom – in če/ker smo prepričani, da protestantsko krščanstvo
najjasneje izreka in aktualizira jedro krščanskega oznanila, s tem tudi
krščanstvom sploh.
Ni naključje, da je bil v nemškem prostoru tistega časa med prvimi
in najbolj odmevnimi kritiki nacionalsocializma (in še posebej giba-
nja Nemških kristjanov) Karl Barth, ki je izšel iz reformirane kalvin-
ske cerkve (in njenega vztrajanja pri celoti Svetega pisma) in ki si je
pridobil ime in odmev kot eden največjih teologov 20. stoletja prav s
45 Tudi Trubar – za Luthrom – poudarja ključni pomen apostola Pavla. V nemškem
posvetilu k svojemu prevodu drugega dela Nove zaveze piše o »neizrekljivi koristi
Pisma Rimljanom, ki ga imajo vsi pobožni in učeni za pravi in poglavitni del Nove
zaveze in za najčistejši evangelij,« v slovenskem predgovoru pa, da je Pismo Rimljanom
»prava luč in prava vrata k Stari zavezi in k vsemu Svetemu pismu«. Glej tudi Marko
Kerševan: Protestanti(sti)ka. Ljubljana 2011: CZ, str. 96–99.
335
