Page 336 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 336
[TUDIJSKI VE^ERI
– ob tem, da je zaradi totalitarističnih/integrističnih ambicij Ka-
toliške cerkve neizogibno prihajalo do napetosti in konfliktov s to-
talitarnimi težnjami nacionalsocialistične stranke in države, je pri
protestantizmu NS lahko poizkušal izkoriščati luteranski nauk »o
dveh kraljestvih«, ki naj bi po Luthru ostro razlikoval med razumom
in vero, politiko in religijo, državo in cerkvijo, zaradi česar naj bi bila
nacionalsocializem in njegov svetovni nazor zunaj področja cerkvenih
pristojnosti in kritike.
Poseben argument za večjo bližino protestantizma nacionalso
cializmu naj bi bil Luther. Nacionalsocialisti so slavili Luthra kot
prvoborca za Nemčijo, nemško Cerkev, kot borec je bil sploh vzgled
nemško-krščanske bojevitosti (kot vzor bojevitega krščanstva, ki ga
je Hitler občudoval tudi ob drugih primerih v zgodovini v Katoliški
cerkvi in zunaj nje, npr. pri templarjih in hugenotih). Luthra so po
stavljali med nemške narodne junake. Nekateri so nacionalsocializem
prikazovali kot nadaljevanje in poglobitev »nemške reformacije«, bil
naj bi stopnja na poti k pravi nemški religiji. Prav pa so jim prišli tudi
Luthrovi ostri pisni in govorni napadi na Jude in judovstvo v njegovih
poznih letih.43
Ne glede na uspešnost nacionalsocialistov pri izkoriščanju Luthra
oziroma Luthrove podobe za svoja prizadevanja, pa se jim je pri njem
prav v ključnih zadevah zataknilo in zalomilo, čeprav so to na prote-
stantski strani v takratnih razmerah upali stalno poudarjati le najbolj
subtilni in najbolj pogumni nasprotniki nacionalsocializma, kakršna
sta bila Barth in Bonhoeffer,44 na nacionalsocialistični strani pa samo
tisti, ki jim je šlo bolj za temeljne dolgoročne kakor pa za sprotne
politične cilje in uspehe, npr. Rosenberg. Zakaj?
Videli smo, kako se je za nacionalsocialiste in sopotnike pri iskanju
pravega arijskega Jezusa in »vrsti primernega« krščanstva kot glavni
krivec in tako rekoč sinonim za »pojudenje« in/ali »rasno onečiščenje«
Jezusove podobe in njegovega nauka, celo za njegovo »boljševizacijo«,
43 O odnosu Luthra do Judov glej razpravo Nenada Vitorovića: Primož Trubar in
»judovsko vprašanje«. Stati inu obstati 5-6 (2007), posebej str. 84–88.
44 O Bonhoefferju (in Barthu), njegovi teološki in etični misli ter radikalnem
nasprotovanju Hitlerju glej razpravo Nenada Vitorovića »Dietrich Bonhoeffer-
odgovornost in svoboda«. Stati inu obstati 3-4 (2006), str. 48–75.
334
– ob tem, da je zaradi totalitarističnih/integrističnih ambicij Ka-
toliške cerkve neizogibno prihajalo do napetosti in konfliktov s to-
talitarnimi težnjami nacionalsocialistične stranke in države, je pri
protestantizmu NS lahko poizkušal izkoriščati luteranski nauk »o
dveh kraljestvih«, ki naj bi po Luthru ostro razlikoval med razumom
in vero, politiko in religijo, državo in cerkvijo, zaradi česar naj bi bila
nacionalsocializem in njegov svetovni nazor zunaj področja cerkvenih
pristojnosti in kritike.
Poseben argument za večjo bližino protestantizma nacionalso
cializmu naj bi bil Luther. Nacionalsocialisti so slavili Luthra kot
prvoborca za Nemčijo, nemško Cerkev, kot borec je bil sploh vzgled
nemško-krščanske bojevitosti (kot vzor bojevitega krščanstva, ki ga
je Hitler občudoval tudi ob drugih primerih v zgodovini v Katoliški
cerkvi in zunaj nje, npr. pri templarjih in hugenotih). Luthra so po
stavljali med nemške narodne junake. Nekateri so nacionalsocializem
prikazovali kot nadaljevanje in poglobitev »nemške reformacije«, bil
naj bi stopnja na poti k pravi nemški religiji. Prav pa so jim prišli tudi
Luthrovi ostri pisni in govorni napadi na Jude in judovstvo v njegovih
poznih letih.43
Ne glede na uspešnost nacionalsocialistov pri izkoriščanju Luthra
oziroma Luthrove podobe za svoja prizadevanja, pa se jim je pri njem
prav v ključnih zadevah zataknilo in zalomilo, čeprav so to na prote-
stantski strani v takratnih razmerah upali stalno poudarjati le najbolj
subtilni in najbolj pogumni nasprotniki nacionalsocializma, kakršna
sta bila Barth in Bonhoeffer,44 na nacionalsocialistični strani pa samo
tisti, ki jim je šlo bolj za temeljne dolgoročne kakor pa za sprotne
politične cilje in uspehe, npr. Rosenberg. Zakaj?
Videli smo, kako se je za nacionalsocialiste in sopotnike pri iskanju
pravega arijskega Jezusa in »vrsti primernega« krščanstva kot glavni
krivec in tako rekoč sinonim za »pojudenje« in/ali »rasno onečiščenje«
Jezusove podobe in njegovega nauka, celo za njegovo »boljševizacijo«,
43 O odnosu Luthra do Judov glej razpravo Nenada Vitorovića: Primož Trubar in
»judovsko vprašanje«. Stati inu obstati 5-6 (2007), posebej str. 84–88.
44 O Bonhoefferju (in Barthu), njegovi teološki in etični misli ter radikalnem
nasprotovanju Hitlerju glej razpravo Nenada Vitorovića »Dietrich Bonhoeffer-
odgovornost in svoboda«. Stati inu obstati 3-4 (2006), str. 48–75.
334
