Page 381 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 381
FRANCE MARTIN DOLINAR
šitev smrtne kazni sta preprečila propagandni minister v nacistični
Nemčiji Joseph Goebbels (1897–1945) in Hitler osebno, ker sta se bala,
da bo nemška in svetovna javnost škofa Galna razglasila za mučenca
nemškega nacizma. Z njim so nameravali obračunati po vojni.
Dokument o človekovih pravicah, ki so ga nemški škofije pri
pravili novembra 1941, so decembra kot skupno spomenico z evan-
geličansko Cerkvijo posredovali državnemu kanclerju. Ker Hitler na
spomenico ni odgovoril, so jo v številnih zahodnih in južnih nemških
škofijah v skrajšani verziji prebrali s prižnic. V njej je med drugim
zapisano, »da ima vsak človek pravico do življenja in do dobrin, po
trebnih za življenje. Škofje ne bomo nehali protestirati proti ubijanju
nedolžnih. Nihče ni varen za svoje življenje, če v polnosti ne velja za-
poved: Ne ubijaj!«40
V tem času so nemški škofje in papeška kurija v Rimu že imeli
podatke, da deportacije Judov na Vzhod ne pomenijo preselitve,
ampak njihovo fizično uničenje. Prve informacije je pridobila leta
1938 ustanovljena Socialna ustanova škofijskega ordinariata v Berli-
nu, v kateri so si za izselitev preganjanih, v prvi vrsti katoliških Judov,
prizadevali dr. Margarethe Sommer (1893–1965), stolni prošt Bern-
hard Lichtenberg (1875–1943) in Heinrich Krone (1893–1989). Po-
dobno Socialno ustanovo za krščanske Jude je v Berlinu vodil tudi
evangeličanski pastor Heinrich Grüber (1891–1975) in v Freiburgu
pod zaščito nadškofa Gröberja dr. Gertrud Luckner (1900–1995). V
Karitasu je za katoliške izseljence skrbela Rafaelova družba, ki jo je
v Breslauu vodila grofica Gabriele Magnis (1896–1976), na Dunaju
pa jezuitski pater Ludger Born (1897–1980) in dunajski nadškof
kardinal Theodor Innitzer (1875–1955).41
Na izrecno zahtevo münchenskega nadškofa kardinala Faulhaber-
ja, so nemški škofje izrazili svoj protest proti nasilju nacionalsociali-
stičnega režima v obliki pastirskega pisma o krščanskih desetih za-
povedih kot življenjskem vodilu narodov. Po nemških katoliških
cerkvah so ga brali 12. septembra 1943. V njem je jasno zapisano:
»Umor je nekaj slabega, tudi če je domnevno izvršen v korist skup-
40 Die Katholiken und das Dritte Reich, http://www.kath.de/kurs/kg/kg_kl_21.htm,
str. 6 (13. januar 2014).
41 Dunajski nadškof 1932–1955; kardinal 1933.
379
šitev smrtne kazni sta preprečila propagandni minister v nacistični
Nemčiji Joseph Goebbels (1897–1945) in Hitler osebno, ker sta se bala,
da bo nemška in svetovna javnost škofa Galna razglasila za mučenca
nemškega nacizma. Z njim so nameravali obračunati po vojni.
Dokument o človekovih pravicah, ki so ga nemški škofije pri
pravili novembra 1941, so decembra kot skupno spomenico z evan-
geličansko Cerkvijo posredovali državnemu kanclerju. Ker Hitler na
spomenico ni odgovoril, so jo v številnih zahodnih in južnih nemških
škofijah v skrajšani verziji prebrali s prižnic. V njej je med drugim
zapisano, »da ima vsak človek pravico do življenja in do dobrin, po
trebnih za življenje. Škofje ne bomo nehali protestirati proti ubijanju
nedolžnih. Nihče ni varen za svoje življenje, če v polnosti ne velja za-
poved: Ne ubijaj!«40
V tem času so nemški škofje in papeška kurija v Rimu že imeli
podatke, da deportacije Judov na Vzhod ne pomenijo preselitve,
ampak njihovo fizično uničenje. Prve informacije je pridobila leta
1938 ustanovljena Socialna ustanova škofijskega ordinariata v Berli-
nu, v kateri so si za izselitev preganjanih, v prvi vrsti katoliških Judov,
prizadevali dr. Margarethe Sommer (1893–1965), stolni prošt Bern-
hard Lichtenberg (1875–1943) in Heinrich Krone (1893–1989). Po-
dobno Socialno ustanovo za krščanske Jude je v Berlinu vodil tudi
evangeličanski pastor Heinrich Grüber (1891–1975) in v Freiburgu
pod zaščito nadškofa Gröberja dr. Gertrud Luckner (1900–1995). V
Karitasu je za katoliške izseljence skrbela Rafaelova družba, ki jo je
v Breslauu vodila grofica Gabriele Magnis (1896–1976), na Dunaju
pa jezuitski pater Ludger Born (1897–1980) in dunajski nadškof
kardinal Theodor Innitzer (1875–1955).41
Na izrecno zahtevo münchenskega nadškofa kardinala Faulhaber-
ja, so nemški škofje izrazili svoj protest proti nasilju nacionalsociali-
stičnega režima v obliki pastirskega pisma o krščanskih desetih za-
povedih kot življenjskem vodilu narodov. Po nemških katoliških
cerkvah so ga brali 12. septembra 1943. V njem je jasno zapisano:
»Umor je nekaj slabega, tudi če je domnevno izvršen v korist skup-
40 Die Katholiken und das Dritte Reich, http://www.kath.de/kurs/kg/kg_kl_21.htm,
str. 6 (13. januar 2014).
41 Dunajski nadškof 1932–1955; kardinal 1933.
379
