Page 387 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 387
ANTON BREZNIK
uporabiti, ker jih je Trubar slabeje prestavil – pomislimo, kako so
težki! – in ker ga je njegov vir ločil od Trubarja. […]
Ni tu prilika, da bi razpravljali v celoti o Trubarju in Dalmatinu,
omeniti moramo le stvari, ki se tičejo tudi odlomkov evangelijev in
listov. Oba moža se med seboj v mnogo stvareh ločita; prvič že po
virih, iz katerih sta prevajala. Trubar je prevajal, kakor je dokazal že
Grafenauer,4 deloma po Lutru, deloma po vulgati, kakor mu je bilo
všeč – popoln Lutrovščak v življenju in mišljenju nikoli ni bil in take-
ga se kaže tudi v prevodu –, Dalmatin pa se je suženjsko oklepal Lutra.
V uvodu sicer pravi, da je prevajal tako iz izvirnikov in drugih prevodov
kakor tudi iz Lutrovega sv. pisma5 (in tako se o tem še danes sodi,
prim. Walter Šmid),6 ali temu ni tako. Poleg več drugih mest novega
zakona sem kolikor toliko natančno primerjal vse nedeljske in prazni-
ške evangelije in liste z grškim izvirnikom in latinsko vulgato ter z
Lutrom, pa nisem našel mesta, kjer bi se količkaj videlo, da je Dalma-
tin rabil ali izvirnik ali vulgato in ne samo Lutra, nasprotno – vse do
pičice se ujema samo z Lutrom. To se posebno dobro vidi tam, kjer
je pri Dalmatinu kako mesto ravnotako izpuščeno kakor pri Lutru
(nekaj mest je še danes izpuščenih, česar ni noben prireditelj evange-
lijev in sv. pisma opazil!) ali pa dodano (in še danes je mnogo takega,
kar bomo [172a] iz razprave videli). Dalmatin se je krčevito držal
Lutrovega besedila, to je tudi vzrok, da se ni mogel odtrgati od nem-
škega izraza, niti na tistih maloštevilnih mestih ne, kjer je že Trubar
pred njim dobro slovensko povedal. Dalmatin je namreč na mnogih
mestih Trubarja poslabšal in mu zavrgel dobre slovenske izraze ali
konstrukcije, ki so mu prišle morebiti zaradi tega na misel, ker se je
svobodno gibal med vulgato in Lutrom in je časih kaj prav po doma-
če in samo po zmislu prevel.7 S tem nočem reči, da bi ne bil Dalma-
tinov prevod boljši, natančnejši in tudi jezik nekoliko boljši od Trubar-
jevega, toda resnica je, da se pri naših literarnih zgodovinarjih že od
Kopitarja dalje Dalmatin previsoko povzdiguje nad Trubarja. […]
Vsega skupaj ni popravil nad 10 % Trubarjevih germanizmov, v [172b]
90 % primerih pa mu je prijateljsko sledil. Ker se je njuno germanizo-
vanje v naši literaturi v skoro nezmanjšani meri ohranilo do Mateja
Ravnikarja, ni čudo, da je Kopitar, ki je bil še sam do pasu v njem,
tako pretirano poveličeval Dalmatina. […]
385
uporabiti, ker jih je Trubar slabeje prestavil – pomislimo, kako so
težki! – in ker ga je njegov vir ločil od Trubarja. […]
Ni tu prilika, da bi razpravljali v celoti o Trubarju in Dalmatinu,
omeniti moramo le stvari, ki se tičejo tudi odlomkov evangelijev in
listov. Oba moža se med seboj v mnogo stvareh ločita; prvič že po
virih, iz katerih sta prevajala. Trubar je prevajal, kakor je dokazal že
Grafenauer,4 deloma po Lutru, deloma po vulgati, kakor mu je bilo
všeč – popoln Lutrovščak v življenju in mišljenju nikoli ni bil in take-
ga se kaže tudi v prevodu –, Dalmatin pa se je suženjsko oklepal Lutra.
V uvodu sicer pravi, da je prevajal tako iz izvirnikov in drugih prevodov
kakor tudi iz Lutrovega sv. pisma5 (in tako se o tem še danes sodi,
prim. Walter Šmid),6 ali temu ni tako. Poleg več drugih mest novega
zakona sem kolikor toliko natančno primerjal vse nedeljske in prazni-
ške evangelije in liste z grškim izvirnikom in latinsko vulgato ter z
Lutrom, pa nisem našel mesta, kjer bi se količkaj videlo, da je Dalma-
tin rabil ali izvirnik ali vulgato in ne samo Lutra, nasprotno – vse do
pičice se ujema samo z Lutrom. To se posebno dobro vidi tam, kjer
je pri Dalmatinu kako mesto ravnotako izpuščeno kakor pri Lutru
(nekaj mest je še danes izpuščenih, česar ni noben prireditelj evange-
lijev in sv. pisma opazil!) ali pa dodano (in še danes je mnogo takega,
kar bomo [172a] iz razprave videli). Dalmatin se je krčevito držal
Lutrovega besedila, to je tudi vzrok, da se ni mogel odtrgati od nem-
škega izraza, niti na tistih maloštevilnih mestih ne, kjer je že Trubar
pred njim dobro slovensko povedal. Dalmatin je namreč na mnogih
mestih Trubarja poslabšal in mu zavrgel dobre slovenske izraze ali
konstrukcije, ki so mu prišle morebiti zaradi tega na misel, ker se je
svobodno gibal med vulgato in Lutrom in je časih kaj prav po doma-
če in samo po zmislu prevel.7 S tem nočem reči, da bi ne bil Dalma-
tinov prevod boljši, natančnejši in tudi jezik nekoliko boljši od Trubar-
jevega, toda resnica je, da se pri naših literarnih zgodovinarjih že od
Kopitarja dalje Dalmatin previsoko povzdiguje nad Trubarja. […]
Vsega skupaj ni popravil nad 10 % Trubarjevih germanizmov, v [172b]
90 % primerih pa mu je prijateljsko sledil. Ker se je njuno germanizo-
vanje v naši literaturi v skoro nezmanjšani meri ohranilo do Mateja
Ravnikarja, ni čudo, da je Kopitar, ki je bil še sam do pasu v njem,
tako pretirano poveličeval Dalmatina. […]
385
