Page 72 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik X (2014), številka 19-20, ISSN 1408-8363
P. 72
RAZPRAVE, [TUDIJE
To delo nima le verskega pomena, ampak za Prekmurce tudi sploš-
nokulturni in narodnostni, kajti vplivalo je na razvoj nadaljnjega
prekmurskega slovstva in na jezikovni vzorec. Jernej Kopitar je na
primer v pismu baronu Žigi Zoisu z dne 3. 8. 1809 pisal, da se mu zdi
Küzmičev prevod »veliko boljši« (viel besser) kot Japljev iz leta 1784.
Prevod je prebral, kakor piše v naslednjih pismih, si delal zapiske,
preučil prekmurščino in raziskuje jezik.
Küzmič naj bi prevedel tudi Staro zavezo, kar še vedno ni pojasnje-
no. Po prevodu Nove zaveze je začel že leta 1771 pripravljati pesmari-
co, kakor je zapisal v predgovoru Bakoš, a je zaradi smrti ni dokončal;
delo je pozneje opravil njegov naslednik Mihael Bakoš (1742–1803),
rojen v Šalovcih. Kot duhovnik po tolerančnem patentu novoustano-
vljene križevske cerkvene občine je znova pripravil abecednik Szloven-
szki abeczedár (1786 in še 1793; Slovenski abecedar). Abecedniku je
dodal molitve, štiri pesmi in latinsko-prekmurski slovarček.
Nato je za izdajo dokončno pripravil že prej omenjeno pesmarico
Nouvi Gráduvál (Sopron 1789; Nouvi Graduval). Vanjo je vključil vse
zbrane Küzmičeve pesmi, potem pesmi iz Berkejeve rokopisne pesma-
rice, tudi 11 Severjevih pesmi iz Reda zveličanstva in drugih virov. Iz
predgovora zvemo, s kakšnimi težavami se je moral spopadati. V
pesmih so bile napake, pesmi so bile brez rim in določenega ritma,
včasih tudi brez pravega smisla. Nekatere je moral na novo prevesti
itd. Pesmarica vsebuje 374 pesmi, ki so razporejene po časih cerkve-
nega leta in drugih razdelkih, ter 10 psalmov. Pesmarico so več deset
letij uporabljali pri bogoslužjih in po domovih.
Števan Sijarto (1765–1833), rojen v Večeslavcih, po poklicu učitelj,
se je osredotočil prav tako na pesmi in je pripravil mrliško pesmarico
ob čutju in za pogrebne obrede Mrtvecsne peszmi (Sombotel 1796;
Mrtvečne pesmi). Nekaj teh pesmi je imel v Nouvem Graduvalu tudi
Bakoš. Sijarto jih je zbral še več in jih popravil. Tako je objavil 73
pesmi s slovensko ali madžarsko »nouto« nad besedilom. Pesmarica
je bila zelo priljubljena, saj je doživela ponatis leta 1887 in 1910. Iz
nje so pozneje jemali pesmi še drugi prirejevalci.
Čez eno leto je Sijarto izdal še molitvenik Molitvi (Sopron 1797,
nato še 1868, 1896 in 1906). Sijarto je po mnenju Vilka Novaka po
vsej verjetnosti tudi avtor prve prekmurske posvetne knjige Sztarisin-
70
To delo nima le verskega pomena, ampak za Prekmurce tudi sploš-
nokulturni in narodnostni, kajti vplivalo je na razvoj nadaljnjega
prekmurskega slovstva in na jezikovni vzorec. Jernej Kopitar je na
primer v pismu baronu Žigi Zoisu z dne 3. 8. 1809 pisal, da se mu zdi
Küzmičev prevod »veliko boljši« (viel besser) kot Japljev iz leta 1784.
Prevod je prebral, kakor piše v naslednjih pismih, si delal zapiske,
preučil prekmurščino in raziskuje jezik.
Küzmič naj bi prevedel tudi Staro zavezo, kar še vedno ni pojasnje-
no. Po prevodu Nove zaveze je začel že leta 1771 pripravljati pesmari-
co, kakor je zapisal v predgovoru Bakoš, a je zaradi smrti ni dokončal;
delo je pozneje opravil njegov naslednik Mihael Bakoš (1742–1803),
rojen v Šalovcih. Kot duhovnik po tolerančnem patentu novoustano-
vljene križevske cerkvene občine je znova pripravil abecednik Szloven-
szki abeczedár (1786 in še 1793; Slovenski abecedar). Abecedniku je
dodal molitve, štiri pesmi in latinsko-prekmurski slovarček.
Nato je za izdajo dokončno pripravil že prej omenjeno pesmarico
Nouvi Gráduvál (Sopron 1789; Nouvi Graduval). Vanjo je vključil vse
zbrane Küzmičeve pesmi, potem pesmi iz Berkejeve rokopisne pesma-
rice, tudi 11 Severjevih pesmi iz Reda zveličanstva in drugih virov. Iz
predgovora zvemo, s kakšnimi težavami se je moral spopadati. V
pesmih so bile napake, pesmi so bile brez rim in določenega ritma,
včasih tudi brez pravega smisla. Nekatere je moral na novo prevesti
itd. Pesmarica vsebuje 374 pesmi, ki so razporejene po časih cerkve-
nega leta in drugih razdelkih, ter 10 psalmov. Pesmarico so več deset
letij uporabljali pri bogoslužjih in po domovih.
Števan Sijarto (1765–1833), rojen v Večeslavcih, po poklicu učitelj,
se je osredotočil prav tako na pesmi in je pripravil mrliško pesmarico
ob čutju in za pogrebne obrede Mrtvecsne peszmi (Sombotel 1796;
Mrtvečne pesmi). Nekaj teh pesmi je imel v Nouvem Graduvalu tudi
Bakoš. Sijarto jih je zbral še več in jih popravil. Tako je objavil 73
pesmi s slovensko ali madžarsko »nouto« nad besedilom. Pesmarica
je bila zelo priljubljena, saj je doživela ponatis leta 1887 in 1910. Iz
nje so pozneje jemali pesmi še drugi prirejevalci.
Čez eno leto je Sijarto izdal še molitvenik Molitvi (Sopron 1797,
nato še 1868, 1896 in 1906). Sijarto je po mnenju Vilka Novaka po
vsej verjetnosti tudi avtor prve prekmurske posvetne knjige Sztarisin-
70
