Page 143 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 143
VINCENC RAJŠP
značilno, da je nastajalo v času narodnega zorenja in osamosvajanja in
da je bilo uperjeno proti sočasni katoliški Cerkvi. Ker je bilo v primeru
Jugoslavije še dobra tema za idejo skupne jugoslovanske države, so tekla
razmišljanja tudi v tej smeri. Tako dobi velikokrat sočasno vrednotenje
prednost pred pristnim zgodovinskim dogajanjem.
V okviru slovenske reformacije je bila v odnose s hrvaško reformacijo
vpeta predvsem dežela Kranjska z deželnimi oblastmi in slovenskimi
predikanti ter drugimi reformaciji naklonjenimi duhovniki in drugimi
protestanti. Glavni središči za sodelovanje sta bili Ljubljana in Metlika.
Slednja je bila še posebej pomembna, zaradi jezikovne bližine s Hrvati
ter vojaškega pomena v obrambi pred Turki pa je tudi povezovala obe
strani, saj je bil hrvaški ban Peter Erdödi tudi glavar Metlike.36 V Metliki
se omenjajo tudi hrvaška šola in predikanti, ki so pridigali v hrvaščini
in so prejemali plačila pri kranjskih stanovih.37 Eden najpomembnejših
predikantov je bil Gregor Vlahović, prvotno katoliški duhovnik, nato
protestantski pridigar. Pridigal ni le v Metliki, temveč tudi na Hrvaškem.
Vabil ga je ban Petar Erdödi, pri pridigi v Okiću pa je bil navzoč tudi
zagrebški škof Matija Bruman. Erdödi je v verskem oziru vplival tudi na
nekatere hrvaške plemiče, gospode Krapine in Samobora, ter na kneze
Zrinske.38 V Metliki so se stajale komisije za prevajanje svetega pisma
in drugih protestantskih knjig v hrvaščino.
Pomembno središče sodelovanja je bila Ljubljana, tako zaradi kranj-
skih deželnih oblasti kakor tudi zaradi protestantskega organizatorja
Matije Klombnerja ter Primoža Trubarja, čeprav se je ta prav v času
bivanja v Ljubljani razšel s tiskanjem hrvaških knjig.
Pomen slovenske reformacije za hrvaško je poudaril že Franjo Bučar
leta 1910, češ da je čisto naravno, da je hrvaško ljudstvo, ki je živelo
v tesnem stiku s slovenskim, ki je bilo že reformirano, temu sledilo.39
Čeprav Slovenci še zdaleč niso bili reformirani, je dejstvo, da je po-
membna podpora hrvaški refmaciji prihajala iz dežele Kranjske, od
36 Podlogar, Dom in svet, 1908, 268, 270, 515–16.
37 Franjo Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije. Zagreb 1910,
10.
38 Franjo Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti, 12.
39 Franjo Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti, 24.
141
značilno, da je nastajalo v času narodnega zorenja in osamosvajanja in
da je bilo uperjeno proti sočasni katoliški Cerkvi. Ker je bilo v primeru
Jugoslavije še dobra tema za idejo skupne jugoslovanske države, so tekla
razmišljanja tudi v tej smeri. Tako dobi velikokrat sočasno vrednotenje
prednost pred pristnim zgodovinskim dogajanjem.
V okviru slovenske reformacije je bila v odnose s hrvaško reformacijo
vpeta predvsem dežela Kranjska z deželnimi oblastmi in slovenskimi
predikanti ter drugimi reformaciji naklonjenimi duhovniki in drugimi
protestanti. Glavni središči za sodelovanje sta bili Ljubljana in Metlika.
Slednja je bila še posebej pomembna, zaradi jezikovne bližine s Hrvati
ter vojaškega pomena v obrambi pred Turki pa je tudi povezovala obe
strani, saj je bil hrvaški ban Peter Erdödi tudi glavar Metlike.36 V Metliki
se omenjajo tudi hrvaška šola in predikanti, ki so pridigali v hrvaščini
in so prejemali plačila pri kranjskih stanovih.37 Eden najpomembnejših
predikantov je bil Gregor Vlahović, prvotno katoliški duhovnik, nato
protestantski pridigar. Pridigal ni le v Metliki, temveč tudi na Hrvaškem.
Vabil ga je ban Petar Erdödi, pri pridigi v Okiću pa je bil navzoč tudi
zagrebški škof Matija Bruman. Erdödi je v verskem oziru vplival tudi na
nekatere hrvaške plemiče, gospode Krapine in Samobora, ter na kneze
Zrinske.38 V Metliki so se stajale komisije za prevajanje svetega pisma
in drugih protestantskih knjig v hrvaščino.
Pomembno središče sodelovanja je bila Ljubljana, tako zaradi kranj-
skih deželnih oblasti kakor tudi zaradi protestantskega organizatorja
Matije Klombnerja ter Primoža Trubarja, čeprav se je ta prav v času
bivanja v Ljubljani razšel s tiskanjem hrvaških knjig.
Pomen slovenske reformacije za hrvaško je poudaril že Franjo Bučar
leta 1910, češ da je čisto naravno, da je hrvaško ljudstvo, ki je živelo
v tesnem stiku s slovenskim, ki je bilo že reformirano, temu sledilo.39
Čeprav Slovenci še zdaleč niso bili reformirani, je dejstvo, da je po-
membna podpora hrvaški refmaciji prihajala iz dežele Kranjske, od
36 Podlogar, Dom in svet, 1908, 268, 270, 515–16.
37 Franjo Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti za reformacije. Zagreb 1910,
10.
38 Franjo Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti, 12.
39 Franjo Bučar, Povijest hrvatske protestantske književnosti, 24.
141
