Page 352 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 352
PREVODI
ne kesajo zares. Če torej hoče kdo dobiti odvezo, je nujno, da je najprej
pripravljen na to s svojo voljo, da občuti bolest spričo lastne krivde in da
ima trden namen ne več grešiti. In zato vsi duhovniki – namestniki ne
morejo odvezati krivde zločina tistega, ki želi še naprej zločinsko grešiti
in noče obžalovati svojega greha, in takisto vsi skupaj ne morejo zvezati
pravičnega in mu zadržati odpustka grehov, če le-ta iz celega srca opravlja
pokoro in ima užaloščeno srce, ki ga Bog ne zametuje.
[…]
Učenec Kristusov bi se moral torej paziti lažnivosti Antikrista, ko se
argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik zvezal na zemlji,
ostane zvezano tudi v nebesih; vernega laika, ki mu noče za odvezo dati
denarja, zveže na zemlji in tako on ostane zvezan tudi v nebesih.« Po-
dobno se argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik odvezal
na zemlji, ostane odvezano tudi v nebesih; če takega, ki se ne kesa in se
ne žalosti nad svojim grehom, pa mu hoče dati denarja, odveže na zemlji,
tedej on ostane odvezan tudi v nebesih.«
11. poglavje
Ker so številni duhovniki opustili posnemanje Jezusa Kristusa, naj-
višjega škofa, in v sijaju nastopajo z močjo, ki jim jo je podelila cerkev,
in to brez potrebnih spremljajočih [dobrih] del, je treba spregovoriti o
takšni moči.
[…]
Na kratko: za vse besede Svetega pisma in še posebej evangelijev se
jim zdi, kot da se zlivajo v eno samo misel, da smejo biti oni bogati, čutni,
posvetnjaški, slavni in da jim nobene sramote ne kaže trpeti zavoljo
Kristusa, taiste besede pa prežvekujejo, kriče na ves glas in razlagajo
preširoko, karkoli pa zveni o sledenju Kristusu v revščini, vljudnosti,
ponižnosti, strpnosti, čistosti, delavnosti ali potrpežljivosti, to pa tlačijo
ali razlagajo po lastni želji ali pa dobesedno zavržejo, kot da ne bi sodilo k
odrešitvi. Hudič, ki je najhujši sofist, pa jih zaradi nepoznavanja posledic
zapeljuje takole: »Kristus je dal takšno moč Petru in ostalim apostolom,
in torej tudi njim.« Iz tega zaključujejo, da lahko počnejo, karkoli želijo;
zaradi iste samorazvidnosti menijo, da so skupaj s Kristusom najsvetejši
očetje, ki sodijo cerkev, in da morajo za to prejeti krono na veke.
350
ne kesajo zares. Če torej hoče kdo dobiti odvezo, je nujno, da je najprej
pripravljen na to s svojo voljo, da občuti bolest spričo lastne krivde in da
ima trden namen ne več grešiti. In zato vsi duhovniki – namestniki ne
morejo odvezati krivde zločina tistega, ki želi še naprej zločinsko grešiti
in noče obžalovati svojega greha, in takisto vsi skupaj ne morejo zvezati
pravičnega in mu zadržati odpustka grehov, če le-ta iz celega srca opravlja
pokoro in ima užaloščeno srce, ki ga Bog ne zametuje.
[…]
Učenec Kristusov bi se moral torej paziti lažnivosti Antikrista, ko se
argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik zvezal na zemlji,
ostane zvezano tudi v nebesih; vernega laika, ki mu noče za odvezo dati
denarja, zveže na zemlji in tako on ostane zvezan tudi v nebesih.« Po-
dobno se argumentira takole: »Karkoli bi Kristusov namestnik odvezal
na zemlji, ostane odvezano tudi v nebesih; če takega, ki se ne kesa in se
ne žalosti nad svojim grehom, pa mu hoče dati denarja, odveže na zemlji,
tedej on ostane odvezan tudi v nebesih.«
11. poglavje
Ker so številni duhovniki opustili posnemanje Jezusa Kristusa, naj-
višjega škofa, in v sijaju nastopajo z močjo, ki jim jo je podelila cerkev,
in to brez potrebnih spremljajočih [dobrih] del, je treba spregovoriti o
takšni moči.
[…]
Na kratko: za vse besede Svetega pisma in še posebej evangelijev se
jim zdi, kot da se zlivajo v eno samo misel, da smejo biti oni bogati, čutni,
posvetnjaški, slavni in da jim nobene sramote ne kaže trpeti zavoljo
Kristusa, taiste besede pa prežvekujejo, kriče na ves glas in razlagajo
preširoko, karkoli pa zveni o sledenju Kristusu v revščini, vljudnosti,
ponižnosti, strpnosti, čistosti, delavnosti ali potrpežljivosti, to pa tlačijo
ali razlagajo po lastni želji ali pa dobesedno zavržejo, kot da ne bi sodilo k
odrešitvi. Hudič, ki je najhujši sofist, pa jih zaradi nepoznavanja posledic
zapeljuje takole: »Kristus je dal takšno moč Petru in ostalim apostolom,
in torej tudi njim.« Iz tega zaključujejo, da lahko počnejo, karkoli želijo;
zaradi iste samorazvidnosti menijo, da so skupaj s Kristusom najsvetejši
očetje, ki sodijo cerkev, in da morajo za to prejeti krono na veke.
350
