Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 54
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
uporabljati za poimenovanje dobe v cerkveni zgodovini, ki jo je inav-
guriral nekdanji avguštinski menih. Prvo delo, ki je besedo uporabilo v
tem smislu, je bil Zgodovinski in apologetski komentar o luteranstvu ali
reformaciji (1692) Veita Ludwiga von Seckendorfa.34 Monografije, zbor-
niki, slovarji in enciklopedije 18. stoletja novo dobo – zdaj identificirano
kor reformacijo – praviloma povezujejo z življenjem in delom Martina
Luthra. Reformacijska doba je bila sprejemana kot dogodek/dogajanje
z jedrom v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja in zaključkom v augs
burškem verskem miru 1555. Tako so bili bolj ali manj ignorirani ali
marginalizirani ne le drugi reformatorji (kot Zwingli in Calvin, da ne
govorimo o Butzerju , Bullingerju, Cranmerju, Vermigliju), temveč tudi
druge reformacije (češka, švicarska, angleška, francoska, radikalna). Še
več, reformacija je bila v začetku proučevana kot čisto verski pojav.35 Prvi
zgodovinar, ki je vrgel svoje mreže širše, kakor je bilo do takrat običaj-
no, je bil Leopold von Ranke (1795–1886) v svojem magistralnem delu
Deutsche Geschichte im Zeitalter der Reformation (1839–1847, angleški
prevod z naslovom History of Reformation in Germany, 1845–1847). Oče
moderne zgodovinarske stroke je umestil reformacijo tako v cerkveno
kot v politično polje, ki ju je videl v medsebojnem in obojestranskem
vplivanju. Toda če smo dolžni upoštevati Rankejevo vztrajanje, da mora
zgodovinar »le pokazati, kako je v preteklosti dejansko bilo«, in to za
vsako ceno in brez kompromisov, ne moremo mimo tega, da je bil v
njegovem delu ta dogodek 16. stoletja predstavljen kot »uvodno poglavje
nečesa, kar bi s tradicionalnim vzdevkom lahko poimenovali od Luthra
do Bismarcka v nemški zgodovini«.36 Moramo se soočiti z dejstvom, da
34 Commentarius historicus et apologeticus de Lutheranismo sive de Reformatione (3 zvezki,
Frankfurt: Gleditsch, 1692), ki ga je spodbudil jezuit Maimbourg s svojo Histoire du
Luthéranisme (Pariz: Mabre-Cramoisy, 1680), je še vedno uporaben kot bogat vir. Glej:
Bernhard Lohse, Martin Luther: An Introduction to his Life and Work. Philadelphia:
Fortress Press, 1986, 205–206; Carter Lindberg, The European Reformations. Oxford:
Blackwell Publishers, 1998, 10.
35 Arthur G. Dickens in John M. Tonkin, The Reformation in Historical Thought. Cam-
bridge, Mass.: Harvard University Press, 1985, 9.
36 Thomas A. Brady, The Protestant Reformation in German History (s spremno besedo
Heinza Schillinga). German Historical Institute (Washington, D. C.), Occasional
paper no. 22, 1998, 10–11.
52
uporabljati za poimenovanje dobe v cerkveni zgodovini, ki jo je inav-
guriral nekdanji avguštinski menih. Prvo delo, ki je besedo uporabilo v
tem smislu, je bil Zgodovinski in apologetski komentar o luteranstvu ali
reformaciji (1692) Veita Ludwiga von Seckendorfa.34 Monografije, zbor-
niki, slovarji in enciklopedije 18. stoletja novo dobo – zdaj identificirano
kor reformacijo – praviloma povezujejo z življenjem in delom Martina
Luthra. Reformacijska doba je bila sprejemana kot dogodek/dogajanje
z jedrom v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja in zaključkom v augs
burškem verskem miru 1555. Tako so bili bolj ali manj ignorirani ali
marginalizirani ne le drugi reformatorji (kot Zwingli in Calvin, da ne
govorimo o Butzerju , Bullingerju, Cranmerju, Vermigliju), temveč tudi
druge reformacije (češka, švicarska, angleška, francoska, radikalna). Še
več, reformacija je bila v začetku proučevana kot čisto verski pojav.35 Prvi
zgodovinar, ki je vrgel svoje mreže širše, kakor je bilo do takrat običaj-
no, je bil Leopold von Ranke (1795–1886) v svojem magistralnem delu
Deutsche Geschichte im Zeitalter der Reformation (1839–1847, angleški
prevod z naslovom History of Reformation in Germany, 1845–1847). Oče
moderne zgodovinarske stroke je umestil reformacijo tako v cerkveno
kot v politično polje, ki ju je videl v medsebojnem in obojestranskem
vplivanju. Toda če smo dolžni upoštevati Rankejevo vztrajanje, da mora
zgodovinar »le pokazati, kako je v preteklosti dejansko bilo«, in to za
vsako ceno in brez kompromisov, ne moremo mimo tega, da je bil v
njegovem delu ta dogodek 16. stoletja predstavljen kot »uvodno poglavje
nečesa, kar bi s tradicionalnim vzdevkom lahko poimenovali od Luthra
do Bismarcka v nemški zgodovini«.36 Moramo se soočiti z dejstvom, da
34 Commentarius historicus et apologeticus de Lutheranismo sive de Reformatione (3 zvezki,
Frankfurt: Gleditsch, 1692), ki ga je spodbudil jezuit Maimbourg s svojo Histoire du
Luthéranisme (Pariz: Mabre-Cramoisy, 1680), je še vedno uporaben kot bogat vir. Glej:
Bernhard Lohse, Martin Luther: An Introduction to his Life and Work. Philadelphia:
Fortress Press, 1986, 205–206; Carter Lindberg, The European Reformations. Oxford:
Blackwell Publishers, 1998, 10.
35 Arthur G. Dickens in John M. Tonkin, The Reformation in Historical Thought. Cam-
bridge, Mass.: Harvard University Press, 1985, 9.
36 Thomas A. Brady, The Protestant Reformation in German History (s spremno besedo
Heinza Schillinga). German Historical Institute (Washington, D. C.), Occasional
paper no. 22, 1998, 10–11.
52
