Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 55
EMIDIO CAMPI
je v odnosu do reformacije Ranke uporabljal idejo »usode«, ki se je
pojavila v protestantski historiografiji v drugi polovici 16. stoletja in se
pozneje utrdila, zdaj pa se je cerkveni zgodovinarji skušajo osvoboditi.
V uvodu k Handbook of European History Brady prepričljivo ugotavlja,
da je »pojem usode […] sicer subtilno, a močno navzoč v Rankejevem
delu«.37 Z nemškim porazom v 1. svetovni vojni je bilo prikazovanja
reformacije v stilu »od Luthra do Bismarcka« konec. Gerhard Ritter
(1888–1967), nestor nemških zgodovinarjev prve polovice 20. stoletja,
se je v svoji skrbno pisani predstavitvi Luthra osredotočil na ključni
pomen njegovih teoloških pojmovanj in religioznih vidikov. Pa vendar
ga je njegov trdi nacionalizem zavedel k mimobežnim in celo sumlji-
vim referencam o Luthru kot preroku narodnega prebujenja, »večnega
nemštva«.38
Ne bom se lotil predstavljanja interpretacij reformacije v času od
2. svetovne vojne do konca stoletja, ki so pomenile vzpon novih para-
digem pri raziskovanju religioznega preroda 16. stoletja. Nekatere od
njih so se sesule, kot na primer pojmovanje reformacije kot »zgodnje
meščanske revolucije«, ki ga je neutrudno ponujala peščica marksističnih
zgodovinarjev;39 druge so izgubile kar nekaj svojega leska, recimo tista
o reformaciji kot »urbanem fenomenu«;40 druge, kot »komunalizacijska
teza« in »konfesionalizacijska teza«, so še plavzibilne, toda ne več v svoji
izvirni verziji in le z bistvenimi popravki. Ker lahko za analizo povoj-
37 Thomas A. Brady, Heiko A. Oberman in James D. Tracy (ur.), Handbook of European
History, 1400–1600, 2. zv. Leiden: Brill, 1995, XIX.
38 Gerhard Ritter, Luther: Gestalt und Symbol. München: F. Bruckman, 1925, 151 (in
šest revidiranih izdaj). Ang. prev.: Luther: His Life and Work. New York: Harper &
Row, 1963.
39 Tezo je prvi zagovarjal vzhodnonemški zgodovinar Max Steinmetz. Za kratek pregled
glej: Andreas Dorpalen, German History in Marxist Perspective: The East German
Approach. Detroit: Wayne State University Press, 1988, še posebej 99–137.
40 Bernd Moeller je utrl to pot z Reichstadt und Reformation. Gütersloh: Mohn, 1962;
ang. prev.: Imperial Cities and the Reformation: Three Essays. Philadelphia: Fortress
Press, 1972. Morda najbolj odmeven zastopnik je bil Steven E. Ozment, Reformation
in the Cities: The Appeal of Protestantism to Sixteenth-Century Germany and Switzer-
land. New Haven: Yale University Press, 1975. Za diskusijo o razlogih za privlačnost
reformacije glej: Berndt Hamm, Bernd Moeller in Dorothea Wendebourg (ur.),
Reformationstheorien. Ein Kirchenhistorischer Disput über Einheit und Vielfalt der
Reformation. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1995.
53
je v odnosu do reformacije Ranke uporabljal idejo »usode«, ki se je
pojavila v protestantski historiografiji v drugi polovici 16. stoletja in se
pozneje utrdila, zdaj pa se je cerkveni zgodovinarji skušajo osvoboditi.
V uvodu k Handbook of European History Brady prepričljivo ugotavlja,
da je »pojem usode […] sicer subtilno, a močno navzoč v Rankejevem
delu«.37 Z nemškim porazom v 1. svetovni vojni je bilo prikazovanja
reformacije v stilu »od Luthra do Bismarcka« konec. Gerhard Ritter
(1888–1967), nestor nemških zgodovinarjev prve polovice 20. stoletja,
se je v svoji skrbno pisani predstavitvi Luthra osredotočil na ključni
pomen njegovih teoloških pojmovanj in religioznih vidikov. Pa vendar
ga je njegov trdi nacionalizem zavedel k mimobežnim in celo sumlji-
vim referencam o Luthru kot preroku narodnega prebujenja, »večnega
nemštva«.38
Ne bom se lotil predstavljanja interpretacij reformacije v času od
2. svetovne vojne do konca stoletja, ki so pomenile vzpon novih para-
digem pri raziskovanju religioznega preroda 16. stoletja. Nekatere od
njih so se sesule, kot na primer pojmovanje reformacije kot »zgodnje
meščanske revolucije«, ki ga je neutrudno ponujala peščica marksističnih
zgodovinarjev;39 druge so izgubile kar nekaj svojega leska, recimo tista
o reformaciji kot »urbanem fenomenu«;40 druge, kot »komunalizacijska
teza« in »konfesionalizacijska teza«, so še plavzibilne, toda ne več v svoji
izvirni verziji in le z bistvenimi popravki. Ker lahko za analizo povoj-
37 Thomas A. Brady, Heiko A. Oberman in James D. Tracy (ur.), Handbook of European
History, 1400–1600, 2. zv. Leiden: Brill, 1995, XIX.
38 Gerhard Ritter, Luther: Gestalt und Symbol. München: F. Bruckman, 1925, 151 (in
šest revidiranih izdaj). Ang. prev.: Luther: His Life and Work. New York: Harper &
Row, 1963.
39 Tezo je prvi zagovarjal vzhodnonemški zgodovinar Max Steinmetz. Za kratek pregled
glej: Andreas Dorpalen, German History in Marxist Perspective: The East German
Approach. Detroit: Wayne State University Press, 1988, še posebej 99–137.
40 Bernd Moeller je utrl to pot z Reichstadt und Reformation. Gütersloh: Mohn, 1962;
ang. prev.: Imperial Cities and the Reformation: Three Essays. Philadelphia: Fortress
Press, 1972. Morda najbolj odmeven zastopnik je bil Steven E. Ozment, Reformation
in the Cities: The Appeal of Protestantism to Sixteenth-Century Germany and Switzer-
land. New Haven: Yale University Press, 1975. Za diskusijo o razlogih za privlačnost
reformacije glej: Berndt Hamm, Bernd Moeller in Dorothea Wendebourg (ur.),
Reformationstheorien. Ein Kirchenhistorischer Disput über Einheit und Vielfalt der
Reformation. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1995.
53
