Page 173 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 173
ALEN ŠIRCA
in kontroverznem komentarju k tem evangeliju8 domneval, da gre v
resnici za staro aramejsko hvalnico, ki je bila pozneje pripeta evangeliju,
na koncu, v zadnji vrstici, beremo (Jn 1,18):
Theòn oudeìs heóraken pópote
monogenès theòs
ho òn eis tòn kólpon toû patròs
ekeînos eksegésato.
Boga nihče ni videl nikoli,
Edinorojeni – Bog –,
ki je na Očetovih prsih,
on je razložil.
Moj prevod se razlikuje od Standardnega slovenskega prevoda (SSP)
predvsem pri prevodu besede kólpos, ki v novozavezni grščini pomeni
najprej »prsa« oziroma »prsi« (Danker 2009, 204). Beseda je vsekakor
ključna, ker se pojavlja na tako pomembnem mestu, namreč ob zaključku
prologa. Naslednjič nanjo naletimo v 13. poglavju, in sicer ob prizoru
zadnje večerje (Jn 13,23): »Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je
Jezus ljubil, je počival na Jezusovih prsih (en tô kólpo toû Jesoû).«
Ta navezava nas napotuje na misel, da kólpos poudarja avtoriteto
»ljubljenega učenca«: kakor je Beseda (Logos) slonela, počivala na Oče-
tovih prsi, tako »ljubljeni učenec«, »Janez«, sloni na prsih učlovečene Be-
sede, Kristusa. Gre za neprekinjeno kontinuiteto razodevanja (in ljubeče
avtoritete), ki se od Očeta prenaša na Kristusa, od njega pa na apostola.
Na motiv Očetovih prsi ali celo dojk naletimo tudi v Salomonovih
odah, enemu najlepših in najbolj pesniških tekstov zgodnjega krščanstva.
Salomonove ode, ki so se nam ohranile v sirščini, so dokončno podobo
dobile nekje do leta 125, verjetno znotraj judovskokrščanske joanejske
skupnosti, na katero kaže zlasti razširjen »dualizem« luči in teme in zna-
čilno postavljanje besed v Kristusova usta (ex ore Christi). Prvi jih omenja
8 Das Evangelium des Johannes, Göttingen : Vandenhoeck & Ruprecht, 1941. Angleški
prevod (1971).
171
in kontroverznem komentarju k tem evangeliju8 domneval, da gre v
resnici za staro aramejsko hvalnico, ki je bila pozneje pripeta evangeliju,
na koncu, v zadnji vrstici, beremo (Jn 1,18):
Theòn oudeìs heóraken pópote
monogenès theòs
ho òn eis tòn kólpon toû patròs
ekeînos eksegésato.
Boga nihče ni videl nikoli,
Edinorojeni – Bog –,
ki je na Očetovih prsih,
on je razložil.
Moj prevod se razlikuje od Standardnega slovenskega prevoda (SSP)
predvsem pri prevodu besede kólpos, ki v novozavezni grščini pomeni
najprej »prsa« oziroma »prsi« (Danker 2009, 204). Beseda je vsekakor
ključna, ker se pojavlja na tako pomembnem mestu, namreč ob zaključku
prologa. Naslednjič nanjo naletimo v 13. poglavju, in sicer ob prizoru
zadnje večerje (Jn 13,23): »Eden izmed njegovih učencev, tisti, ki ga je
Jezus ljubil, je počival na Jezusovih prsih (en tô kólpo toû Jesoû).«
Ta navezava nas napotuje na misel, da kólpos poudarja avtoriteto
»ljubljenega učenca«: kakor je Beseda (Logos) slonela, počivala na Oče-
tovih prsi, tako »ljubljeni učenec«, »Janez«, sloni na prsih učlovečene Be-
sede, Kristusa. Gre za neprekinjeno kontinuiteto razodevanja (in ljubeče
avtoritete), ki se od Očeta prenaša na Kristusa, od njega pa na apostola.
Na motiv Očetovih prsi ali celo dojk naletimo tudi v Salomonovih
odah, enemu najlepših in najbolj pesniških tekstov zgodnjega krščanstva.
Salomonove ode, ki so se nam ohranile v sirščini, so dokončno podobo
dobile nekje do leta 125, verjetno znotraj judovskokrščanske joanejske
skupnosti, na katero kaže zlasti razširjen »dualizem« luči in teme in zna-
čilno postavljanje besed v Kristusova usta (ex ore Christi). Prvi jih omenja
8 Das Evangelium des Johannes, Göttingen : Vandenhoeck & Ruprecht, 1941. Angleški
prevod (1971).
171
