Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 177
Marko Kerševan
MAX WEBER, PROTESTANTIZEM
IN VPRAŠANJE »KRŠČANSKOSTI«
ZAHODNE CIVILIZACIJE
1. Teza in zadrega
V ozadju naslova tokratnega predavanja je skorajšnji izid slovenskega
prevoda izbora Webrovih spisov iz Sociologije religije in Gospodarske etike
svetovnih religij1 ter tolikokrat in zdaj (ob evropski begunski krizi) spet
ponavljanega vpraševanja (in zatrjevanja) o krščanskosti evropske/za-
hodne civilizacije in edinstvenosti zahodnega razvoja ter vloge krščanske
religije pri tem. Kaj pomenijo Webrove teze in analize ob sedanjem sre-
čevanju in soočanju zahodne (post)modernosti s svetovi drugih religij?
Seveda se nam tu ni treba ukvarjati s pogosto slišanim vehement
nim zatrjevanjem, da je specifičnost (in bodočnost) Evrope in Zahoda
v spoštovanju krščanskega etosa in njegovih desetih Božjih zapovedi.
Zapovedi drugega dela dekaloga pač poznajo vse svetovne religije in
njihove etike, pa tudi nereligiozne etične tradicije, prve tri zapovedi pa
tudi tiste med svetovnimi religijami, nasproti katerim se s sklicevanjem
na krščanskost ravno želi poudariti specifičnost in edinstvenost, še več,
ekskluzivnost zahodnega sveta – judovstvo in islam.
Več pozornosti gotovo zasluži opozarjanje na krščanske »korenine«
in/ali »temelje« zahodne civilizacije in njenega razvoja ter z njim pove-
zani pozivi k ohranjanju takih korenin in temeljev ali celo »povratku«
k njim. Specifičnost in bodočnost Zahoda naj bi zagotavljalo tisto, kar
da je bilo odločilno zraven, ko/da se je ta civilizacija konstituirala in
1 Delo z naslovom Izbrani spisi iz sociologije religije je medtem izšlo v prevodu Štefana
Vevarja in s spremno besedo Marka Kerševana (Weber 2016).
175
MAX WEBER, PROTESTANTIZEM
IN VPRAŠANJE »KRŠČANSKOSTI«
ZAHODNE CIVILIZACIJE
1. Teza in zadrega
V ozadju naslova tokratnega predavanja je skorajšnji izid slovenskega
prevoda izbora Webrovih spisov iz Sociologije religije in Gospodarske etike
svetovnih religij1 ter tolikokrat in zdaj (ob evropski begunski krizi) spet
ponavljanega vpraševanja (in zatrjevanja) o krščanskosti evropske/za-
hodne civilizacije in edinstvenosti zahodnega razvoja ter vloge krščanske
religije pri tem. Kaj pomenijo Webrove teze in analize ob sedanjem sre-
čevanju in soočanju zahodne (post)modernosti s svetovi drugih religij?
Seveda se nam tu ni treba ukvarjati s pogosto slišanim vehement
nim zatrjevanjem, da je specifičnost (in bodočnost) Evrope in Zahoda
v spoštovanju krščanskega etosa in njegovih desetih Božjih zapovedi.
Zapovedi drugega dela dekaloga pač poznajo vse svetovne religije in
njihove etike, pa tudi nereligiozne etične tradicije, prve tri zapovedi pa
tudi tiste med svetovnimi religijami, nasproti katerim se s sklicevanjem
na krščanskost ravno želi poudariti specifičnost in edinstvenost, še več,
ekskluzivnost zahodnega sveta – judovstvo in islam.
Več pozornosti gotovo zasluži opozarjanje na krščanske »korenine«
in/ali »temelje« zahodne civilizacije in njenega razvoja ter z njim pove-
zani pozivi k ohranjanju takih korenin in temeljev ali celo »povratku«
k njim. Specifičnost in bodočnost Zahoda naj bi zagotavljalo tisto, kar
da je bilo odločilno zraven, ko/da se je ta civilizacija konstituirala in
1 Delo z naslovom Izbrani spisi iz sociologije religije je medtem izšlo v prevodu Štefana
Vevarja in s spremno besedo Marka Kerševana (Weber 2016).
175
