Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 178
ŠTUDIJSKI VEČERI
izoblikovala: to pa je bilo ravno (zahodno) krščanstvo.2 S tem da se ne
zanika – ker to zgodovinsko tudi ni mogoče – vloge judovstva, judovsko-
-krščanskih sestavin, pa seveda grško-rimske tradicije in »korenine«,
tudi ne deleža in vpliva drugih sredozemskih, germanskih in tudi slo-
vanskih predkrščanskih prvin. Zahodno krščanstvo, ki ga je utelešala in
udejanjala Rimskokatoliška cerkev, je navsezadnje pomenilo posvojitev,
inkulturacijo grško-rimske (in v manjši meri tudi keltske, germanske,
slovanske, celo arabske) dediščine v krščanski okvir oziroma specifično
zlitje judovsko-krščanske in grško-rimske sestavine. Ali drugače: Rim-
skokatoliška cerkev je bila nosilka in povezovalka vseh teh sestavin ter
tako bistven ali celo odločilen dejavnik vzpostavljanja in ohranjanja
specifične zahodne krščanske civilizacije.
Tako videnje krščanskosti zahodne civilizacije pa spremlja neka za-
drega. Paradigma takega pojmovanja krščanske civilizacije in njej ustre-
zne družbe je družba z največjim vplivom (katoliške) krščanske cerkve
(njene organizacije, dejavnosti, nazorov, religioznosti). Najpopolnejša
zgodovinska realizacija te paradigme bi bila tako srednjeveška zahodno
evropska družba. Na kratko: najbolj krščanska družba in civilizacija je
bila evropska družba srednjega veka. Toda evropske srednjeveške družbe
ob vsej središčnosti in veličastnosti (ali številčnosti) svojih krščanskih
cerkva niso bile ne po dosežkih (gospodarskih, tehničnih, znanstvenih,
umetniških, vojaških), ne po načinu življenja v njih, bistveno drugačne
od takratnih družb in kultur z minareti ali drugačnimi templji; na vsak
način ne tako, kot so postale v naslednjih stoletjih (začenši nekako s 16.
stoletjem). Predvsem pa niso bile nad njimi gospodarsko, tehnološko,
vojaško in politično dominantne, kot so postale/postajale v novem veku
(17., 18., 19. stoletja) – v obdobju, ki ga je zaznamovalo upadanje moči
in vpliva katoliškega krščanstva, razpad cerkvene enotnosti, premoč
posvetne oblasti nad cerkveno, razsvetljenstvo, sekularizacija, ločevanje
2 V običajnem govoru o zahodnem krščanstvu odmevata in se pogosto mešata dve
pojmovanji: da gre za krščanstvo, ki/ker je razširjeno na Zahodu kot ga pojmujemo
danes (Evropa z Ameriko), ali pa da mislimo na krščanstvo zahodne/latinske/kato-
liške cerkve (in protestantskih cerkva, ki so izšle iz nje) v razliki do vzhodne/grške/
pravoslavne cerkve in drugih vzhodnih cerkva (armenske, sirske, koptske ipd.). Tudi
sam (zato) hote ohranjam dvoumnost oznake.
176
izoblikovala: to pa je bilo ravno (zahodno) krščanstvo.2 S tem da se ne
zanika – ker to zgodovinsko tudi ni mogoče – vloge judovstva, judovsko-
-krščanskih sestavin, pa seveda grško-rimske tradicije in »korenine«,
tudi ne deleža in vpliva drugih sredozemskih, germanskih in tudi slo-
vanskih predkrščanskih prvin. Zahodno krščanstvo, ki ga je utelešala in
udejanjala Rimskokatoliška cerkev, je navsezadnje pomenilo posvojitev,
inkulturacijo grško-rimske (in v manjši meri tudi keltske, germanske,
slovanske, celo arabske) dediščine v krščanski okvir oziroma specifično
zlitje judovsko-krščanske in grško-rimske sestavine. Ali drugače: Rim-
skokatoliška cerkev je bila nosilka in povezovalka vseh teh sestavin ter
tako bistven ali celo odločilen dejavnik vzpostavljanja in ohranjanja
specifične zahodne krščanske civilizacije.
Tako videnje krščanskosti zahodne civilizacije pa spremlja neka za-
drega. Paradigma takega pojmovanja krščanske civilizacije in njej ustre-
zne družbe je družba z največjim vplivom (katoliške) krščanske cerkve
(njene organizacije, dejavnosti, nazorov, religioznosti). Najpopolnejša
zgodovinska realizacija te paradigme bi bila tako srednjeveška zahodno
evropska družba. Na kratko: najbolj krščanska družba in civilizacija je
bila evropska družba srednjega veka. Toda evropske srednjeveške družbe
ob vsej središčnosti in veličastnosti (ali številčnosti) svojih krščanskih
cerkva niso bile ne po dosežkih (gospodarskih, tehničnih, znanstvenih,
umetniških, vojaških), ne po načinu življenja v njih, bistveno drugačne
od takratnih družb in kultur z minareti ali drugačnimi templji; na vsak
način ne tako, kot so postale v naslednjih stoletjih (začenši nekako s 16.
stoletjem). Predvsem pa niso bile nad njimi gospodarsko, tehnološko,
vojaško in politično dominantne, kot so postale/postajale v novem veku
(17., 18., 19. stoletja) – v obdobju, ki ga je zaznamovalo upadanje moči
in vpliva katoliškega krščanstva, razpad cerkvene enotnosti, premoč
posvetne oblasti nad cerkveno, razsvetljenstvo, sekularizacija, ločevanje
2 V običajnem govoru o zahodnem krščanstvu odmevata in se pogosto mešata dve
pojmovanji: da gre za krščanstvo, ki/ker je razširjeno na Zahodu kot ga pojmujemo
danes (Evropa z Ameriko), ali pa da mislimo na krščanstvo zahodne/latinske/kato-
liške cerkve (in protestantskih cerkva, ki so izšle iz nje) v razliki do vzhodne/grške/
pravoslavne cerkve in drugih vzhodnih cerkva (armenske, sirske, koptske ipd.). Tudi
sam (zato) hote ohranjam dvoumnost oznake.
176
