Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 181
MARKO KERŠEVAN
nesebičnega poklicnega dela.3 Jasno je, da mora človek pri delu, kot pri
vsakem človeškem delovanju, spoštovati Božje prepovedi in zapovedi
(dekalog, zlato pravilo), tudi pri kapitalističnem pridobitništvu. S svojim
novim religioznim osmišljanjem dela kot poklica(nosti) in hvaležnega
odgovora na milost Božje izvoljenosti – in ne več kot pokore, trpinčenja,
odplačevanja grehov – naj bi protestantsko krščanstvo bistveno prispeva-
lo k oblikovanju modernega kapitalističnega duha (kot poudari Weber:
tako podjetnikov kot najetih mezdnih delavcev).
Tu so seveda še drugi poudarki in prispevki protestantizma, o katerih
tokrat ne bi govorili: poudarek na posamezniku in posameznikovi od-
govornosti in svobodi, »odčaranje sveta« kot prostora in časa racionalne
človekove dejavnosti, sekularizacija/desakralizacija družbenih ustanov,
odstranitev magičnih sestavin v samem dotedanjem krščanstvu itd.4
Skratka, po Webrovi tezi/analizi moderna zahodna kapitalistična
družba ni nastala proti religiji, proti krščanstvu ali kot osvobajanje od
njega, ampak s pomočjo religije oziroma krščanstva – ne kakršnega koli,
ampak prav protestantskega, posebej reformirano, kalvinistično usmer-
jenega krščanstva. Moderna družba novega veka (vsaj v obdobju svojega
nastajanja) je prav tako, čeprav na drugačen način, krščanska kot je bila
srednjeveška.5 Še več, mogoče je zagovarjati tudi tezo, da je krščanstvo
3 Tudi zaradi poudarjanja te tesne povezanosti med vero, hvaležnostjo in delom (v Božjo
slavo) naj bi bil po Webru kalvinizem v primerjavi z luteranstvom bolj dinamičen in
vpliven pri oblikovanju moderne delovne in podjetniške samozavesti. Na luteranski
strani so opozarjali, da po Luthrovem spoznanju tudi človek, ki/ker je opravičen iz-
ključno po Božji milosti, Kristusu in veri, ostaja grešnik, »zakrivljen vase« in nagnjen
k sebičnosti, tudi pri delu; zato so bolj poudarjali pomen »notranje vere« in svarili
pred napačno samozavestjo, ki lahko zraste iz vnetega in uspešnega dela. Več o tem
pišem v uvodni razpravi »Protestantizem in protestantsko načelo« v tematski številki
o protestantizmu revije Poligrafi (Kerševan 2001).
4 Nekaj več o tem in o pojmu modernosti (moderne družbe) sploh v knjigi Protestan-
ti(sti)ka (Kerševan 2011). Glej tudi članek »Protestantizem v času krize in kritike
moderne družbe« v lanski številki revije Stati inu obstati (Kerševan 2015) in predavanje
Božidarja Debenjaka o Heglu, reformaciji in luteranstvu v tej številki.
5 Blizu temu je ameriški sociolog Talcott Parsons. Razvoj v smeri moderne družbe so
po njegovem pospeševale tiste usmeritve v krščanstvu, ki so spodbujale k delovanju v
svetu in ne h kontemplaciji in odvračanju od sveta, ki so bolj poudarjale individualno
odrešenje kot pa kolektivno eshatologijo in ki so upoštevale razliko med državo in
cerkvijo ter nasprotovale podrejanju ali sovražnemu odnosu med njima. Po teh merilih
179
nesebičnega poklicnega dela.3 Jasno je, da mora človek pri delu, kot pri
vsakem človeškem delovanju, spoštovati Božje prepovedi in zapovedi
(dekalog, zlato pravilo), tudi pri kapitalističnem pridobitništvu. S svojim
novim religioznim osmišljanjem dela kot poklica(nosti) in hvaležnega
odgovora na milost Božje izvoljenosti – in ne več kot pokore, trpinčenja,
odplačevanja grehov – naj bi protestantsko krščanstvo bistveno prispeva-
lo k oblikovanju modernega kapitalističnega duha (kot poudari Weber:
tako podjetnikov kot najetih mezdnih delavcev).
Tu so seveda še drugi poudarki in prispevki protestantizma, o katerih
tokrat ne bi govorili: poudarek na posamezniku in posameznikovi od-
govornosti in svobodi, »odčaranje sveta« kot prostora in časa racionalne
človekove dejavnosti, sekularizacija/desakralizacija družbenih ustanov,
odstranitev magičnih sestavin v samem dotedanjem krščanstvu itd.4
Skratka, po Webrovi tezi/analizi moderna zahodna kapitalistična
družba ni nastala proti religiji, proti krščanstvu ali kot osvobajanje od
njega, ampak s pomočjo religije oziroma krščanstva – ne kakršnega koli,
ampak prav protestantskega, posebej reformirano, kalvinistično usmer-
jenega krščanstva. Moderna družba novega veka (vsaj v obdobju svojega
nastajanja) je prav tako, čeprav na drugačen način, krščanska kot je bila
srednjeveška.5 Še več, mogoče je zagovarjati tudi tezo, da je krščanstvo
3 Tudi zaradi poudarjanja te tesne povezanosti med vero, hvaležnostjo in delom (v Božjo
slavo) naj bi bil po Webru kalvinizem v primerjavi z luteranstvom bolj dinamičen in
vpliven pri oblikovanju moderne delovne in podjetniške samozavesti. Na luteranski
strani so opozarjali, da po Luthrovem spoznanju tudi človek, ki/ker je opravičen iz-
ključno po Božji milosti, Kristusu in veri, ostaja grešnik, »zakrivljen vase« in nagnjen
k sebičnosti, tudi pri delu; zato so bolj poudarjali pomen »notranje vere« in svarili
pred napačno samozavestjo, ki lahko zraste iz vnetega in uspešnega dela. Več o tem
pišem v uvodni razpravi »Protestantizem in protestantsko načelo« v tematski številki
o protestantizmu revije Poligrafi (Kerševan 2001).
4 Nekaj več o tem in o pojmu modernosti (moderne družbe) sploh v knjigi Protestan-
ti(sti)ka (Kerševan 2011). Glej tudi članek »Protestantizem v času krize in kritike
moderne družbe« v lanski številki revije Stati inu obstati (Kerševan 2015) in predavanje
Božidarja Debenjaka o Heglu, reformaciji in luteranstvu v tej številki.
5 Blizu temu je ameriški sociolog Talcott Parsons. Razvoj v smeri moderne družbe so
po njegovem pospeševale tiste usmeritve v krščanstvu, ki so spodbujale k delovanju v
svetu in ne h kontemplaciji in odvračanju od sveta, ki so bolj poudarjale individualno
odrešenje kot pa kolektivno eshatologijo in ki so upoštevale razliko med državo in
cerkvijo ter nasprotovale podrejanju ali sovražnemu odnosu med njima. Po teh merilih
179
