Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 182
ŠTUDIJSKI VEČERI
s svojimi temeljnimi idejami in sporočili šele z novim vekom zaresneje
preobrazilo, »prekvasilo«, evropske družbe, medtem ko je srednjeveško
krščanstvo na široko vključilo in prilagodilo predkrščanske poganske
in magične sestavine, ali celo več, svoje verovanje in prakso priredilo
predkrščanskim pojmovanjem (»baaliziralo Jahveja« in »religioniziralo
Kristusa«); zaresno krščanstvo naj bi takrat živelo le v (nekaterih) samo-
stanih in redovih ter otokih siceršnjega načina življenja.
3. Svetovne religije in »zahodna« modernost
Po izidu Protestantske etike in razpravi, ki jo je vzbudila, se je Weber
v letih od 1909–1920 lotil primerjalno-religioloških in socioloških študij
svetovnih religij z vidika njihove gospodarske etike – učinkov religij na
človekovo delovanje v svetu, v prvi vrsti gospodarsko, a ne le to. Nje
govo raziskovanje in predstavitev rezultatov je najprej upočasnila in
prekinila vojna, dokončno pa nenadna smrt (zaradi španske gripe) leta
1920. Vendar iz leta 1920 objavljenega dela Gospodarska etika svetovnih
religij in nedokončanega, v rokopisni zapuščini ostalega poglavja o so-
ciologiji religije (posthumno izdanega v knjigi Gospodarstvo in družba),
lahko razberemo rezultate njegovih presoj. Izčrpno je raziskoval kitajski
konfucianizem in taoizem, hinduizem in budizem ter staro judovstvo;
zmanjkalo mu je časa za načrtovano posebno analizo islama in zgod
njega krščanstva (čeprav je sprotno opazoval in komentiral tudi njune
značilnosti).
Lahko bi povzeli, da je po njegovih analizah in presojah za družbene
spremembe in gospodarski razvoj v smeri racionalnega kapitalističnega
gospodarstva pomembno, da religija s svojo podobo sveta in ponujanimi
odrešilnimi religioznimi dobrinami/nagradami (ali kaznimi) ne odvra-
je bilo po njegovi presoji v zgodovinskem sosledju za razvoj bolj spodbudno pavlinsko
krščanstvo kot pa sočasno judeokrščanstvo, bolj zahodno, latinsko, katoliško kot pa
vzhodno, grško, pravoslavno, bolj protestantizem kot rimski katolicizem, znotraj
prvega bolj kalvinizem kot luteranstvo, znotraj kalvinizma bolj njegova demokratična
kot pa oligarhijsko-elitistična usmeritev. (Prim. Parsons 1978, 173–210; Kerševan
2001, 16–17).
180
s svojimi temeljnimi idejami in sporočili šele z novim vekom zaresneje
preobrazilo, »prekvasilo«, evropske družbe, medtem ko je srednjeveško
krščanstvo na široko vključilo in prilagodilo predkrščanske poganske
in magične sestavine, ali celo več, svoje verovanje in prakso priredilo
predkrščanskim pojmovanjem (»baaliziralo Jahveja« in »religioniziralo
Kristusa«); zaresno krščanstvo naj bi takrat živelo le v (nekaterih) samo-
stanih in redovih ter otokih siceršnjega načina življenja.
3. Svetovne religije in »zahodna« modernost
Po izidu Protestantske etike in razpravi, ki jo je vzbudila, se je Weber
v letih od 1909–1920 lotil primerjalno-religioloških in socioloških študij
svetovnih religij z vidika njihove gospodarske etike – učinkov religij na
človekovo delovanje v svetu, v prvi vrsti gospodarsko, a ne le to. Nje
govo raziskovanje in predstavitev rezultatov je najprej upočasnila in
prekinila vojna, dokončno pa nenadna smrt (zaradi španske gripe) leta
1920. Vendar iz leta 1920 objavljenega dela Gospodarska etika svetovnih
religij in nedokončanega, v rokopisni zapuščini ostalega poglavja o so-
ciologiji religije (posthumno izdanega v knjigi Gospodarstvo in družba),
lahko razberemo rezultate njegovih presoj. Izčrpno je raziskoval kitajski
konfucianizem in taoizem, hinduizem in budizem ter staro judovstvo;
zmanjkalo mu je časa za načrtovano posebno analizo islama in zgod
njega krščanstva (čeprav je sprotno opazoval in komentiral tudi njune
značilnosti).
Lahko bi povzeli, da je po njegovih analizah in presojah za družbene
spremembe in gospodarski razvoj v smeri racionalnega kapitalističnega
gospodarstva pomembno, da religija s svojo podobo sveta in ponujanimi
odrešilnimi religioznimi dobrinami/nagradami (ali kaznimi) ne odvra-
je bilo po njegovi presoji v zgodovinskem sosledju za razvoj bolj spodbudno pavlinsko
krščanstvo kot pa sočasno judeokrščanstvo, bolj zahodno, latinsko, katoliško kot pa
vzhodno, grško, pravoslavno, bolj protestantizem kot rimski katolicizem, znotraj
prvega bolj kalvinizem kot luteranstvo, znotraj kalvinizma bolj njegova demokratična
kot pa oligarhijsko-elitistična usmeritev. (Prim. Parsons 1978, 173–210; Kerševan
2001, 16–17).
180
