Page 180 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 180
ŠTUDIJSKI VEČERI
definiciji – vsekakor pa v takratnih duhovnih razmerah – je lahko tako
spodbudo, legitimnost in osmišljenost ter hkraten nadzor in disciplinira-
nje lahko nudila le (krščanska) religija. Tako versko-moralno spodbudo
za delo in pridobitništvo, tako usmerjajočo in hkrati urejevalno moč, je
Weber odkril v učinkih protestantskih in posebej kalvinističnih verskih
pojmovanj poklica in predvsem predestinacije. Z njimi naj bi človekova
posvetna dejavnost postala pravi in edini teren preizkušanja odnosa med
Bogom in človekom. Seveda ne v tem smislu – v tradicionalno katoliškem
okolju je to treba vedno znova opozarjati – da bi si zdaj človek namesto
s cerkvenimi zakramenti, pokoro in posameznimi dobrimi deli zaslužil
odrešenje z vnetim (poklicnim) delom. Človekovo odrešenje ni zadeva/
posledica njegovih del, dela in prizadevanja – ne pobožnega ne posvet-
nega – ampak izključno suverene Božje milosti. Prav ali tudi zaradi te
Božje suverenosti so kalvinisti poudarjali vnaprejšnjost Božje odločitev,
kdo bo zveličan in kdo ne. Stiska ob vprašanju lastne (ne)izbranosti pa
naj bi takega vernika silila bodisi v slepo vero v odrešenje bodisi v iska
nje zunanjih znakov Božje naklonjenosti v uspešnosti svojega dela in
prizadevanja, ali v nihanje med enim in drugim. Gotovo je bila na delu
tudi taka psihološka logika. Tudi Weber piše o njej.
Toda v jedru kalvinističnega pojmovanja je tudi in predvsem drugač-
na logika: »Človek, ki veruje, je lahko gotov svojega odrešenja« (Calvin).
Toda vera ni človekov izbor, ni odločanje o tem, kaj bi mu bilo bolj ko-
ristno, kaj mu zagotavlja odrešenje. Iskanje »gotovosti odrešenja«, certi-
tudio salutis, je v prvi vrsti iskanje/preverjanje »gotovosti vere«. Notranja
zaresnost in navzočnost vere se preverja – kot lepo zapiše kalvinistični
heidelberški katekizem iz 16. stoletja – v človekovi hvaležnosti (za vero
samo in odrešenje), zaresnost te hvaležnosti pa v človekovem delu v
Božjo hvalo in zahvalo. In to v stalnem prizadevnem delu, ki hvaležno
sprejema in (racionalno) udejanja na eni strani notranje darove (»nadar-
jenost«) in na drugi strani zunanje priložnosti, ki jih Bog človeku daje
– ne zaradi uživanja v rezultatih, bogastvu ali časti, ki ga uspešno delo
prinaša, ampak zaradi tistega, čemur dobro delo služi, navsezadnje Božji
hvali in zahvali. Vera v odrešenje tako ni »slepa vera«, niti človekovo sa-
mozadostno in samozadovoljno prepričanje: zaresnost vere se preverja/
potrjuje v človekovi delovni usmerjenosti, v zmožnosti in dejanskosti
178
definiciji – vsekakor pa v takratnih duhovnih razmerah – je lahko tako
spodbudo, legitimnost in osmišljenost ter hkraten nadzor in disciplinira-
nje lahko nudila le (krščanska) religija. Tako versko-moralno spodbudo
za delo in pridobitništvo, tako usmerjajočo in hkrati urejevalno moč, je
Weber odkril v učinkih protestantskih in posebej kalvinističnih verskih
pojmovanj poklica in predvsem predestinacije. Z njimi naj bi človekova
posvetna dejavnost postala pravi in edini teren preizkušanja odnosa med
Bogom in človekom. Seveda ne v tem smislu – v tradicionalno katoliškem
okolju je to treba vedno znova opozarjati – da bi si zdaj človek namesto
s cerkvenimi zakramenti, pokoro in posameznimi dobrimi deli zaslužil
odrešenje z vnetim (poklicnim) delom. Človekovo odrešenje ni zadeva/
posledica njegovih del, dela in prizadevanja – ne pobožnega ne posvet-
nega – ampak izključno suverene Božje milosti. Prav ali tudi zaradi te
Božje suverenosti so kalvinisti poudarjali vnaprejšnjost Božje odločitev,
kdo bo zveličan in kdo ne. Stiska ob vprašanju lastne (ne)izbranosti pa
naj bi takega vernika silila bodisi v slepo vero v odrešenje bodisi v iska
nje zunanjih znakov Božje naklonjenosti v uspešnosti svojega dela in
prizadevanja, ali v nihanje med enim in drugim. Gotovo je bila na delu
tudi taka psihološka logika. Tudi Weber piše o njej.
Toda v jedru kalvinističnega pojmovanja je tudi in predvsem drugač-
na logika: »Človek, ki veruje, je lahko gotov svojega odrešenja« (Calvin).
Toda vera ni človekov izbor, ni odločanje o tem, kaj bi mu bilo bolj ko-
ristno, kaj mu zagotavlja odrešenje. Iskanje »gotovosti odrešenja«, certi-
tudio salutis, je v prvi vrsti iskanje/preverjanje »gotovosti vere«. Notranja
zaresnost in navzočnost vere se preverja – kot lepo zapiše kalvinistični
heidelberški katekizem iz 16. stoletja – v človekovi hvaležnosti (za vero
samo in odrešenje), zaresnost te hvaležnosti pa v človekovem delu v
Božjo hvalo in zahvalo. In to v stalnem prizadevnem delu, ki hvaležno
sprejema in (racionalno) udejanja na eni strani notranje darove (»nadar-
jenost«) in na drugi strani zunanje priložnosti, ki jih Bog človeku daje
– ne zaradi uživanja v rezultatih, bogastvu ali časti, ki ga uspešno delo
prinaša, ampak zaradi tistega, čemur dobro delo služi, navsezadnje Božji
hvali in zahvali. Vera v odrešenje tako ni »slepa vera«, niti človekovo sa-
mozadostno in samozadovoljno prepričanje: zaresnost vere se preverja/
potrjuje v človekovi delovni usmerjenosti, v zmožnosti in dejanskosti
178
