Page 183 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 183
MARKO KERŠEVAN
ča ljudi od (tostranskega) sveta, da jih usmerja k aktivnemu delovanju
v tem svetu in to v smislu njegovega spreminjanja/obvladovanja, ne
pa sprejemanja oziroma prilagajanja takemu kot je. Pomembno je, da
čimbolj zavrača magijo: podobo sveta, v katerem delujejo iracionalne,
skrivnostne svete sile in bitja, ki jih je mogoče obvladati ali pridobiti le
s prav takimi iracionalnimi sredstvi. Za čim večji prostor racionalnega
delovanja je potreben čimbolj »odčaran svet«. In končno: pomembno je,
da usmerjenost z zgoraj naštetimi značilnostmi ni le nekaj občasnega ali
parcialnega, ampak da postane – z religijo, ki to ne le omogoča, ampak
tudi spodbuja – življenjski slog, zavesten način vodenja življenja, čim
širšega kroga ljudi/vernikov.
Weber ugotavlja, da zahodne monoteistične religije (judovstvo, krš
čanstvo, islam) v splošnem bolj usmerjajo k aktivnemu delovanju v svetu
(človek kot »Božje orodje«), medtem ko so vzhodne, s prevladovanjem
kozmoteizma ali panteizma, usmerjene k podobi sveta in človeka kot
»Božje posode«, k »mistični kontemplaciji« sebe in sveta.
Kitajski konfucianizem, ki ga najprej predstavi, sicer ne odvrača od
sveta, nasprotno; njegov ideal je zunanja in notranja harmonija s svetom
(kakršen je), prilagajanje svetu, ne pa njegovo spreminjanje ali obvlado-
vanje. Taka usmeritev je prispevala k izjemnemu znanju in spoznanjem
o svetu (družbe in narave), ki pa na Kitajskem niso bila izkoriščena
tako kot kasneje na krščanskem zahodu, preveč so nastopala in osta-
jala v medsebojnem parazitskem sožitju z magijo. Budizem je s svojim
idealom, doseženjem nirvane, pravo nasprotje asketskega aktivizma v
svetu. Hindujska religioznost je v svoji vsestranskosti omogočala tudi
poklicno delovno etiko, toda ta je bila zanjo le ena od možnih izbir/
usojenosti znotraj logike karme in samsare z njenimi potmi in stopnja-
mi: ta je dopuščala oziroma ponujala tako mistične bližnjice (za elito)
kot večgeneracijske »strategije« ponovnih rojstev na poti do odrešitve.
Za Webra je indijska koncepcija karme in samsare intelektualno najbolj
dodelan odgovor na vprašanje teodiceje (vprašanje človekovega trpljenja
in božje pravičnosti), toda prav zaradi svoje širine in ponujanja različ-
nih možnosti ni dovolj široko mobilizirajoča za delovno prizadevanje v
tem svetu in življenju. S tega vidika je podobna širini in raznovrstnosti
katoliške religioznosti in etike.
181
ča ljudi od (tostranskega) sveta, da jih usmerja k aktivnemu delovanju
v tem svetu in to v smislu njegovega spreminjanja/obvladovanja, ne
pa sprejemanja oziroma prilagajanja takemu kot je. Pomembno je, da
čimbolj zavrača magijo: podobo sveta, v katerem delujejo iracionalne,
skrivnostne svete sile in bitja, ki jih je mogoče obvladati ali pridobiti le
s prav takimi iracionalnimi sredstvi. Za čim večji prostor racionalnega
delovanja je potreben čimbolj »odčaran svet«. In končno: pomembno je,
da usmerjenost z zgoraj naštetimi značilnostmi ni le nekaj občasnega ali
parcialnega, ampak da postane – z religijo, ki to ne le omogoča, ampak
tudi spodbuja – življenjski slog, zavesten način vodenja življenja, čim
širšega kroga ljudi/vernikov.
Weber ugotavlja, da zahodne monoteistične religije (judovstvo, krš
čanstvo, islam) v splošnem bolj usmerjajo k aktivnemu delovanju v svetu
(človek kot »Božje orodje«), medtem ko so vzhodne, s prevladovanjem
kozmoteizma ali panteizma, usmerjene k podobi sveta in človeka kot
»Božje posode«, k »mistični kontemplaciji« sebe in sveta.
Kitajski konfucianizem, ki ga najprej predstavi, sicer ne odvrača od
sveta, nasprotno; njegov ideal je zunanja in notranja harmonija s svetom
(kakršen je), prilagajanje svetu, ne pa njegovo spreminjanje ali obvlado-
vanje. Taka usmeritev je prispevala k izjemnemu znanju in spoznanjem
o svetu (družbe in narave), ki pa na Kitajskem niso bila izkoriščena
tako kot kasneje na krščanskem zahodu, preveč so nastopala in osta-
jala v medsebojnem parazitskem sožitju z magijo. Budizem je s svojim
idealom, doseženjem nirvane, pravo nasprotje asketskega aktivizma v
svetu. Hindujska religioznost je v svoji vsestranskosti omogočala tudi
poklicno delovno etiko, toda ta je bila zanjo le ena od možnih izbir/
usojenosti znotraj logike karme in samsare z njenimi potmi in stopnja-
mi: ta je dopuščala oziroma ponujala tako mistične bližnjice (za elito)
kot večgeneracijske »strategije« ponovnih rojstev na poti do odrešitve.
Za Webra je indijska koncepcija karme in samsare intelektualno najbolj
dodelan odgovor na vprašanje teodiceje (vprašanje človekovega trpljenja
in božje pravičnosti), toda prav zaradi svoje širine in ponujanja različ-
nih možnosti ni dovolj široko mobilizirajoča za delovno prizadevanje v
tem svetu in življenju. S tega vidika je podobna širini in raznovrstnosti
katoliške religioznosti in etike.
181
