Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 24
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
zakaj pred rečjo v tej popolni vnanjskosti je treba upogniti kolena, ne
kolikor je predmet užitja.
In nadaljuje:
Luther je spremenil ta način; obdržal je mistično točko v tem, kar ime-
nujejo Gospodova večerja, da subjekt vase sprejme tisto Božje, a da je
to božje samo, kolikor je užito v veri, kolikor v veri in užitju neha biti
vnanjska reč. Ta vera in užitje je šele subjektivna duhovnost; in kolikor je
v le-tej, je reč božja, ne pa, kolikor ostaja vnanjska reč. V Cerkvi srednje-
ga veka, v katoliški Cerkvi sploh se hostija časti tudi kot vnanjska reč,
tako da če miš požre hostijo, je treba častiti njo in njene ekskremente;
tu namreč ima Božje popolnoma podobo vnanjskosti. To je središče
velikanskega nasprotja, ki je po eni strani razrešeno, po drugi strani
pa ostaja v popolnem oporečju, tako da je hostija še obdržana kot zgolj
vnanjska reč in naj vendar bo to visoko, absolutno.15
Katoliška posvetitev hostije je za Hegla prav tako nesprejemljiva:
S to vnanjskostjo je povezana druga stran, zavest o tem razmerju; tu je
potem zavest tistega duhovnega, tega, kaj je resnica, v posesti duhov-
ščine. Tako, kot reč, je seveda tudi v posesti koga drugega, od katerega
ima, ker je nekaj odličnega, prejeti to odličnost; ta jo mora posvetiti
– tudi to je le vnanjsko ravnanje individuov. Dati reči to odličnost, to
je v posesti Cerkve; od nje jo sprejemajo laiki. – Dalje so individui v
kraljestvu Božjem; ta Kristusova zgodba, da se Bog izkazuje kot človek,
se žrtvuje in se s to daritvijo dvigne na Božjo desnico, je vedno navzoča
v mašnem darovanju.« (TWA 19, 537–38.)16
V razlagi evharistije se Hegel odločno postavi na Luthrovo stran:
S tem da to je samoobčutje, je tudi neko gibanje, predpostavlja odpra-
vo razločevanih, s katero izide ta negativna enotnost. Če je že stalno
ohranjanje občine, ki je obenem njeno neprekinjeno stvarjanje, večno
15 Zaradi teh besed o miši in hostiji se je neki katoliški kaplan pritožil na ministrstvo, a
Hegel je odgovoril, da sme v protestantski deželi zastopati protestantsko stališče, če
pa je filozofski značaj predavanj za pritožnika pretežak, naj pač ne prihaja.
16 Predavanja o zgodovini filozofije.
22
zakaj pred rečjo v tej popolni vnanjskosti je treba upogniti kolena, ne
kolikor je predmet užitja.
In nadaljuje:
Luther je spremenil ta način; obdržal je mistično točko v tem, kar ime-
nujejo Gospodova večerja, da subjekt vase sprejme tisto Božje, a da je
to božje samo, kolikor je užito v veri, kolikor v veri in užitju neha biti
vnanjska reč. Ta vera in užitje je šele subjektivna duhovnost; in kolikor je
v le-tej, je reč božja, ne pa, kolikor ostaja vnanjska reč. V Cerkvi srednje-
ga veka, v katoliški Cerkvi sploh se hostija časti tudi kot vnanjska reč,
tako da če miš požre hostijo, je treba častiti njo in njene ekskremente;
tu namreč ima Božje popolnoma podobo vnanjskosti. To je središče
velikanskega nasprotja, ki je po eni strani razrešeno, po drugi strani
pa ostaja v popolnem oporečju, tako da je hostija še obdržana kot zgolj
vnanjska reč in naj vendar bo to visoko, absolutno.15
Katoliška posvetitev hostije je za Hegla prav tako nesprejemljiva:
S to vnanjskostjo je povezana druga stran, zavest o tem razmerju; tu je
potem zavest tistega duhovnega, tega, kaj je resnica, v posesti duhov-
ščine. Tako, kot reč, je seveda tudi v posesti koga drugega, od katerega
ima, ker je nekaj odličnega, prejeti to odličnost; ta jo mora posvetiti
– tudi to je le vnanjsko ravnanje individuov. Dati reči to odličnost, to
je v posesti Cerkve; od nje jo sprejemajo laiki. – Dalje so individui v
kraljestvu Božjem; ta Kristusova zgodba, da se Bog izkazuje kot človek,
se žrtvuje in se s to daritvijo dvigne na Božjo desnico, je vedno navzoča
v mašnem darovanju.« (TWA 19, 537–38.)16
V razlagi evharistije se Hegel odločno postavi na Luthrovo stran:
S tem da to je samoobčutje, je tudi neko gibanje, predpostavlja odpra-
vo razločevanih, s katero izide ta negativna enotnost. Če je že stalno
ohranjanje občine, ki je obenem njeno neprekinjeno stvarjanje, večno
15 Zaradi teh besed o miši in hostiji se je neki katoliški kaplan pritožil na ministrstvo, a
Hegel je odgovoril, da sme v protestantski deželi zastopati protestantsko stališče, če
pa je filozofski značaj predavanj za pritožnika pretežak, naj pač ne prihaja.
16 Predavanja o zgodovini filozofije.
22
