Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 23
BOŽIDAR DEBENJAK
Neskončno pomembno je, da je ljudstvu z Luthrovim prevodom Biblije
dana v roke neka ljudska knjiga, v kateri se lahko na najvišji neskončen
način prav znajde duševnost, duh (v katoliških deželah je v tem veliko
pomanjkanje); tam je Biblija rešilno sredstvo proti vsemu hlapčevstvu
duha. (TWA 17, 282)13
6
In z vrnitvijo k začetku odpadejo tudi vse cerkvene zapovedi, reduci-
rajo se zakramenti, namesto obreda maše s svečenikom, ki »daruje«, se
ponovno vzpostavi agape, torej veselo čaščenje Boga s pesmijo, namesto
obhajila pa Gospodova večerja (Abendmahl, pri Heglu večkrat Nacht
mahl). Tu se Hegel v razumevanju Gospodove večerje odločno postavi na
stran Luthra in njegovega nauka o tako imenovani transsubstanciaciji ali
realni navzočnosti Kristusa. Po rimskokatoliški doktrini postane hostija
s posvetitvijo realno Kristusovo telo, po helvetskem nauku gre samo za
spominsko dejanje, po Luthrovi razlagi pa je trenutek zaužitja hostije, če
je navzoča vera, trenutek, ko hostija v resnici postane Gospodovo telo.
In Hegel pravi takole: »Zadnje v tej sferi je užitje te prilastitve, Božje pri-
čujočnosti. Gre ravno za zavestno Božjo pričujočnost, enotnost z Bogom,
unio mystica, somoobčutje Boga. To je zakrament Gospodove večerje, v
katerem je na čuten, neposreden način človeku dana zavest njegove sprave
z Bogom, da vanj vstopi in v njem prebiva Duh.« (TWA 17, 327–29)14
Kot je posebej poudaril v svojih predavanjih o zgodovini filozofije, je
Luther postavil obred nazaj na prave temelje. Takole opisuje obrednost
v srednjeveški Cerkvi:
Tisto posredujoče v kultu je navzoče, je izvršeno, izvršeno je na indivi-
duu v najvišji točki, ki se imenuje maša; tam je razmerje do posredu-
jočega kot do objektivnega, to naj bo zaužito od individua, da bo tega
deležen. In to objektivno je tisto, kar je kot hostija in kot njeno uživa
nje v maši še vedno navzoče. Ta hostija velja po eni strani, kot hostija,
kot predmetna, za tisto Božje; po drugi strani je po svoji podobi neka
neduhovna, vnanjska reč. To pa je najgloblja točka vnanjskosti Cerkve;
13 Predavanja o filozofiji religije.
14 Predavanja o filozofiji religije.
21
Neskončno pomembno je, da je ljudstvu z Luthrovim prevodom Biblije
dana v roke neka ljudska knjiga, v kateri se lahko na najvišji neskončen
način prav znajde duševnost, duh (v katoliških deželah je v tem veliko
pomanjkanje); tam je Biblija rešilno sredstvo proti vsemu hlapčevstvu
duha. (TWA 17, 282)13
6
In z vrnitvijo k začetku odpadejo tudi vse cerkvene zapovedi, reduci-
rajo se zakramenti, namesto obreda maše s svečenikom, ki »daruje«, se
ponovno vzpostavi agape, torej veselo čaščenje Boga s pesmijo, namesto
obhajila pa Gospodova večerja (Abendmahl, pri Heglu večkrat Nacht
mahl). Tu se Hegel v razumevanju Gospodove večerje odločno postavi na
stran Luthra in njegovega nauka o tako imenovani transsubstanciaciji ali
realni navzočnosti Kristusa. Po rimskokatoliški doktrini postane hostija
s posvetitvijo realno Kristusovo telo, po helvetskem nauku gre samo za
spominsko dejanje, po Luthrovi razlagi pa je trenutek zaužitja hostije, če
je navzoča vera, trenutek, ko hostija v resnici postane Gospodovo telo.
In Hegel pravi takole: »Zadnje v tej sferi je užitje te prilastitve, Božje pri-
čujočnosti. Gre ravno za zavestno Božjo pričujočnost, enotnost z Bogom,
unio mystica, somoobčutje Boga. To je zakrament Gospodove večerje, v
katerem je na čuten, neposreden način človeku dana zavest njegove sprave
z Bogom, da vanj vstopi in v njem prebiva Duh.« (TWA 17, 327–29)14
Kot je posebej poudaril v svojih predavanjih o zgodovini filozofije, je
Luther postavil obred nazaj na prave temelje. Takole opisuje obrednost
v srednjeveški Cerkvi:
Tisto posredujoče v kultu je navzoče, je izvršeno, izvršeno je na indivi-
duu v najvišji točki, ki se imenuje maša; tam je razmerje do posredu-
jočega kot do objektivnega, to naj bo zaužito od individua, da bo tega
deležen. In to objektivno je tisto, kar je kot hostija in kot njeno uživa
nje v maši še vedno navzoče. Ta hostija velja po eni strani, kot hostija,
kot predmetna, za tisto Božje; po drugi strani je po svoji podobi neka
neduhovna, vnanjska reč. To pa je najgloblja točka vnanjskosti Cerkve;
13 Predavanja o filozofiji religije.
14 Predavanja o filozofiji religije.
21
