Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 25
BOŽIDAR DEBENJAK
ponavljanje Kristusovega življenja, trpljenja in vstajenja v udih Cerkve,
pa se to ponavljanje izrecno opravlja v zakramentu Gospodove večerje.
Večna daritev je tu to, da je absolutna vsebnost, enotnost subjekta in
absolutnega objekta ponujena posamezniku v neposredno zaužitje, in
s tem ko je posameznik spravljen, je tako ta izvršena sprava Kristusovo
vstajenje. Zato je tudi Gospodova večerja središče krščanskega nauka,
in od tod dobivajo vse diference v krščanski Cerkvi barvo in določnost.
O tem pa so zdaj tri predstave:
a) Po eni predstavi je hostija, ta vnanjska, ta čutna, neduhovna reč po
konsekraciji pričujoči Bog – Bog kot neka reč, na način empirične reči,
ravno tako empirično použit od človeka. S tem ko je Bog tako véden kot
neko vnanjsko v obhajilu, tem središču nauka, je ta vnanjskost podlaga
vse katoliške religije. Tako nastane hlapčevstvo védenja in ravnanja; skozi
vsa nadaljnja določila sega ta vnanjskost, s tem ko je tisto resnično pred-
stavljeno kot neko trdno, vnanjsko. Ker je tako navzoče zunaj subjekta,
lahko pride v oblast drugih; Cerkev je v posesti tega kakor vseh drugih
sredstev milosti. Subjekt je v vsakem oziru pasiven, sprejemajoč, ki ne ve
kaj je resnično, prav in dobro, temveč mora to samo sprejemati od drugih.
b) Luthrovska predstava je, da se gibanje začne od nečesa vnanjega,
ki je običajna, navadna reč, da pa nastane užitje, samoobčutje Božje
pričujočnosti, kolikor in vtem ko je vnanjskost použita, ne zgolj teles-
no, temveč v duhu in veri. Pričujoči Bog je samo v duhu in veri. Čutna
pričujočnost ni za sebe nič, in tudi konsekracija ne naredi hostije za
predmet čaščenja, temveč ta predmet je edino v veri, in tako je v použitju
in uničenju tega čutnega zedinitev z Bogom in zavest te zedinitve sub
jekta z Bogom. Tu se je odprla velika zavest, da je zunaj použitja in vere
hostija navadna, čutna reč: proces je resničnosten edino v duhu subjekta.
Tam ni nobene transsubstanciacije – vsekakor neka transsubstanciacija,
toda takšna, s katero je vnanjsko odpravljeno, Božja pričujočnost kar
duhovna, tako da zraven spada subjektova vera.
c) Predstava je, da ima pričujoči Bog le v predstavi, v spominja-
nju, torej do tod samo to neposredno, subjektivno pričujočnost. To
je reformirana predstava, neki neduhoven, le živ spomin preteklosti,
ne božanska prezenca, nobena dejanska duhovnost. Tu je tisto Božje,
resnica, zdrsnilo v prozo razsvetljenstva in golega razuma, neko zgolj
moralično razmerje. (TWA 17, 327–29)17
17 Predavanja o filozofiji religije.
23
ponavljanje Kristusovega življenja, trpljenja in vstajenja v udih Cerkve,
pa se to ponavljanje izrecno opravlja v zakramentu Gospodove večerje.
Večna daritev je tu to, da je absolutna vsebnost, enotnost subjekta in
absolutnega objekta ponujena posamezniku v neposredno zaužitje, in
s tem ko je posameznik spravljen, je tako ta izvršena sprava Kristusovo
vstajenje. Zato je tudi Gospodova večerja središče krščanskega nauka,
in od tod dobivajo vse diference v krščanski Cerkvi barvo in določnost.
O tem pa so zdaj tri predstave:
a) Po eni predstavi je hostija, ta vnanjska, ta čutna, neduhovna reč po
konsekraciji pričujoči Bog – Bog kot neka reč, na način empirične reči,
ravno tako empirično použit od človeka. S tem ko je Bog tako véden kot
neko vnanjsko v obhajilu, tem središču nauka, je ta vnanjskost podlaga
vse katoliške religije. Tako nastane hlapčevstvo védenja in ravnanja; skozi
vsa nadaljnja določila sega ta vnanjskost, s tem ko je tisto resnično pred-
stavljeno kot neko trdno, vnanjsko. Ker je tako navzoče zunaj subjekta,
lahko pride v oblast drugih; Cerkev je v posesti tega kakor vseh drugih
sredstev milosti. Subjekt je v vsakem oziru pasiven, sprejemajoč, ki ne ve
kaj je resnično, prav in dobro, temveč mora to samo sprejemati od drugih.
b) Luthrovska predstava je, da se gibanje začne od nečesa vnanjega,
ki je običajna, navadna reč, da pa nastane užitje, samoobčutje Božje
pričujočnosti, kolikor in vtem ko je vnanjskost použita, ne zgolj teles-
no, temveč v duhu in veri. Pričujoči Bog je samo v duhu in veri. Čutna
pričujočnost ni za sebe nič, in tudi konsekracija ne naredi hostije za
predmet čaščenja, temveč ta predmet je edino v veri, in tako je v použitju
in uničenju tega čutnega zedinitev z Bogom in zavest te zedinitve sub
jekta z Bogom. Tu se je odprla velika zavest, da je zunaj použitja in vere
hostija navadna, čutna reč: proces je resničnosten edino v duhu subjekta.
Tam ni nobene transsubstanciacije – vsekakor neka transsubstanciacija,
toda takšna, s katero je vnanjsko odpravljeno, Božja pričujočnost kar
duhovna, tako da zraven spada subjektova vera.
c) Predstava je, da ima pričujoči Bog le v predstavi, v spominja-
nju, torej do tod samo to neposredno, subjektivno pričujočnost. To
je reformirana predstava, neki neduhoven, le živ spomin preteklosti,
ne božanska prezenca, nobena dejanska duhovnost. Tu je tisto Božje,
resnica, zdrsnilo v prozo razsvetljenstva in golega razuma, neko zgolj
moralično razmerje. (TWA 17, 327–29)17
17 Predavanja o filozofiji religije.
23
