Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 27
BOŽIDAR DEBENJAK
luthrovsko reformacijo« (TWA 20, 305).19 Hegel je nemško klasično
filozofijo sam postavljal za nemško vzporednico francoski revoluciji,
češ, Francozi so bolj vročeglavi in gredo takoj v akcijo, Nemci pa morajo
stvari temeljito premisliti.
Kako pa je potem z racionalnostjo državnih zakonov?
Takole pravi Hegel:
[Izhodišče je,] da so ti zakoni nravnosti, prava, večna in nespremenljiva
pravila za človekovo obnašanje, da niso samovoljna, temveč obstajajo
tako dolgo kot sama religija. Predstavo te sovisnosti najdemo pri vseh
narodih.
In nadaljuje:
Lahko pa je to izrečeno tudi v tej obliki, da si poslušen Bogu, s tem ko
ubogaš zakone in gosposko, moči, ki držijo državo skupaj. Ta stavek je
po eni strani pravilen, je pa tudi izpostavljen nevarnosti, da ga je mo-
goče jemati povsem abstraktno, s tem ko se ne določi, kako so zakoni
eksplicirani in kateri zakoni so smotrni za temeljni ustroj; tako formalno
izražen se oni stavek glasi: treba je biti poslušen zakonom, pa naj bodo
kakršni hočejo. Vladanje in zakonodaja sta na ta način prepuščena sa-
movolji vlade.
Protestantska religija »nima svojih lastnih principov, ki bi oporekali
tistim, ki veljajo v državi«. In ko so angleški Stuarti to zlorabili »in je veljal
stavek, da regent dolguje odgovornost za svoja ravnanja samo Bogu«, s
čimer je predpostavljeno, da samo regent tudi določno ve, kaj je za državo
bistveno in nujno; zakaj v njem, v njegovi volji leži pobližje določilo, da je
on neposredno razodevanje Božje. Prek nadaljnje konsekvence pa je bil ta
princip izoblikovan do tega, da se je sprevrnil v nasprotnost; zakaj razlo-
ček med duhovniki in laiki pri protestantih ne obstaja in duhovniki niso
privilegirani, da bi posedovali božansko razodetje, še manj pa obstaja tak
privilegij, ki bi izključno pritikal kakemu laiku. Proti principu božanske
avtorizacije regenta je bil zato postavljen princip taiste avtorizacije, ki
19 Po predavanjih o zgodovini filozofije.
25
luthrovsko reformacijo« (TWA 20, 305).19 Hegel je nemško klasično
filozofijo sam postavljal za nemško vzporednico francoski revoluciji,
češ, Francozi so bolj vročeglavi in gredo takoj v akcijo, Nemci pa morajo
stvari temeljito premisliti.
Kako pa je potem z racionalnostjo državnih zakonov?
Takole pravi Hegel:
[Izhodišče je,] da so ti zakoni nravnosti, prava, večna in nespremenljiva
pravila za človekovo obnašanje, da niso samovoljna, temveč obstajajo
tako dolgo kot sama religija. Predstavo te sovisnosti najdemo pri vseh
narodih.
In nadaljuje:
Lahko pa je to izrečeno tudi v tej obliki, da si poslušen Bogu, s tem ko
ubogaš zakone in gosposko, moči, ki držijo državo skupaj. Ta stavek je
po eni strani pravilen, je pa tudi izpostavljen nevarnosti, da ga je mo-
goče jemati povsem abstraktno, s tem ko se ne določi, kako so zakoni
eksplicirani in kateri zakoni so smotrni za temeljni ustroj; tako formalno
izražen se oni stavek glasi: treba je biti poslušen zakonom, pa naj bodo
kakršni hočejo. Vladanje in zakonodaja sta na ta način prepuščena sa-
movolji vlade.
Protestantska religija »nima svojih lastnih principov, ki bi oporekali
tistim, ki veljajo v državi«. In ko so angleški Stuarti to zlorabili »in je veljal
stavek, da regent dolguje odgovornost za svoja ravnanja samo Bogu«, s
čimer je predpostavljeno, da samo regent tudi določno ve, kaj je za državo
bistveno in nujno; zakaj v njem, v njegovi volji leži pobližje določilo, da je
on neposredno razodevanje Božje. Prek nadaljnje konsekvence pa je bil ta
princip izoblikovan do tega, da se je sprevrnil v nasprotnost; zakaj razlo-
ček med duhovniki in laiki pri protestantih ne obstaja in duhovniki niso
privilegirani, da bi posedovali božansko razodetje, še manj pa obstaja tak
privilegij, ki bi izključno pritikal kakemu laiku. Proti principu božanske
avtorizacije regenta je bil zato postavljen princip taiste avtorizacije, ki
19 Po predavanjih o zgodovini filozofije.
25
