Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 28
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
pritiče tudi laiku nasploh. Tako je v Angliji vstala protestantska sekta,
ki je trdila, da ji je po razodetju navdahnjeno, kako je treba vladati; po
takem Gospodovem navdihu so dvignili vstajo in svojega kralja obglavili.
In sklep: »Če torej pač na splošno drži, da so zakoni po Božji volji, pa
je isto tako važna plat, to Božjo voljo spoznati, in to ni nič partikularnega,
temveč pritiče vsem« (TWA 16, 238–39).20
Naslednja tema je Heglov pogled na njemu sodobno državo. Takole
pravi:
Duh je ena individualnost […].
Ta opomba je zlasti pomembna glede na neumnost naše dobe, da se
hoče državne ustroje izmišljati in izpeljevati neodvisno od religije. Ka-
toliška religija, čeravno skupaj s protestantsko znotraj krščanske religije,
ne dopušča notranje pravičnosti in nravnosti države, ki leži v intimno-
sti protestantskega principa. Ono odtrganje tistega državnopravnega,
ustave, je nujno zavoljo svojskosti one religije, ki prava in nravnosti ne
pripoznava kot nasebstvujočih, kot substancialnih; toda državnopravni
principi in ustanove, vtem ko so tako odtrgani od notrinskosti, od zad-
njega svetišča vesti, tihega mesta, kjer ima svoj sedež religija, ravno tako
niti ne pridejo do kakega dejanskega središča, saj ostajajo v abstrakciji
in nedoločnosti. (Hegel 1999, 98–99)21
In dalje:
V tem ko so dobili pravilno prepričanje, da država sloni na religiji, pa
dajejo religiji položaj, kakor da bi država bila navzoča, religija pa ne,
in je poslej, da bi obdržali državo, treba vanjo vnesti religijo, z vedri in
merniki, da bi jo vtisnili v duševnosti. Čisto pravilno je, da je treba ljudi
vzgajati k religiji, a ne kot k nečemu, česar še ni. Človek je vzgajan k
temu, kar je, in ne k temu, česar ni. Zakaj, če velja reči, da država temelji
na religiji, da ima v njej korenine, se to bistveno pravi, da je iz nje izšla in
zdaj in vedno iz nje izhaja: določena država iz določene religije; principi
države morajo, kot rečeno, biti motreni kot na sebi in za sebe veljavni,
in to so le, kolikor so védeni kot določila božje narave same. Kakršna je
20 Predavanja o filozofiji religije. Objavljen slov. prevod: Hegel 2015, 186–87.
21 Um v zgodovini, §192–3.
26
pritiče tudi laiku nasploh. Tako je v Angliji vstala protestantska sekta,
ki je trdila, da ji je po razodetju navdahnjeno, kako je treba vladati; po
takem Gospodovem navdihu so dvignili vstajo in svojega kralja obglavili.
In sklep: »Če torej pač na splošno drži, da so zakoni po Božji volji, pa
je isto tako važna plat, to Božjo voljo spoznati, in to ni nič partikularnega,
temveč pritiče vsem« (TWA 16, 238–39).20
Naslednja tema je Heglov pogled na njemu sodobno državo. Takole
pravi:
Duh je ena individualnost […].
Ta opomba je zlasti pomembna glede na neumnost naše dobe, da se
hoče državne ustroje izmišljati in izpeljevati neodvisno od religije. Ka-
toliška religija, čeravno skupaj s protestantsko znotraj krščanske religije,
ne dopušča notranje pravičnosti in nravnosti države, ki leži v intimno-
sti protestantskega principa. Ono odtrganje tistega državnopravnega,
ustave, je nujno zavoljo svojskosti one religije, ki prava in nravnosti ne
pripoznava kot nasebstvujočih, kot substancialnih; toda državnopravni
principi in ustanove, vtem ko so tako odtrgani od notrinskosti, od zad-
njega svetišča vesti, tihega mesta, kjer ima svoj sedež religija, ravno tako
niti ne pridejo do kakega dejanskega središča, saj ostajajo v abstrakciji
in nedoločnosti. (Hegel 1999, 98–99)21
In dalje:
V tem ko so dobili pravilno prepričanje, da država sloni na religiji, pa
dajejo religiji položaj, kakor da bi država bila navzoča, religija pa ne,
in je poslej, da bi obdržali državo, treba vanjo vnesti religijo, z vedri in
merniki, da bi jo vtisnili v duševnosti. Čisto pravilno je, da je treba ljudi
vzgajati k religiji, a ne kot k nečemu, česar še ni. Človek je vzgajan k
temu, kar je, in ne k temu, česar ni. Zakaj, če velja reči, da država temelji
na religiji, da ima v njej korenine, se to bistveno pravi, da je iz nje izšla in
zdaj in vedno iz nje izhaja: določena država iz določene religije; principi
države morajo, kot rečeno, biti motreni kot na sebi in za sebe veljavni,
in to so le, kolikor so védeni kot določila božje narave same. Kakršna je
20 Predavanja o filozofiji religije. Objavljen slov. prevod: Hegel 2015, 186–87.
21 Um v zgodovini, §192–3.
26
