Page 30 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 30
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
občestvo, ki je izhajalo od atomov individuov, tako da je bila država le
nekaj vnanjskega za zaščito lastnine. Iz protestantske religije je izhajalo
zanašanje individuov drug na drugega, zaupanje v njihovo nastrojenost;
zakaj v protestantski cerkvi so religijska dela celotno življenje, njegova
dejavnost sploh. Nasprotno pa se pri katoličanih ne more vzpostaviti
[stattfinden] podlaga takšnega zanašanja; zakaj v posvetnih zadevah
vlada le nasilje in prostovoljna podvrženost, in oblike, ki jih tu imenujejo
konstitucije, so le pripomoček v sili in ne varujejo pred nezaupanjem.
Tako so potem elementi, ki so se stalno naselili v Severni Ameriki, pov-
sem druge vrste kot v Južni Ameriki. Tu ni bilo nobene enotnosti Cerkve
kot trdne vezi držav, s katero bi te bile v sponah. Princip industrije je
prišel tja čéz iz Anglije, in industrija vsebuje princip individualnosti:
individualni razum se izoblikuje v industriji in v njej prevladuje. Tako
so se tu po različnih religijah oblikovale tudi različne države. (Hegel
1999, 156–57)23
Bistven element protestantizma pa je das Zutrauen, kar bi najbolje
lahko prevedli kot možnost zanesti se, zaupanje, zanesljivost. Na eni
strani se ameriški privatnik usmerja »v pridobitnost in dobiček«, zna-
čilno je »prevladovanje partikularnega interesa, ki se k tistemu občemu
obrača le v svrho lastnega užitka. Kajpada obstajajo pravne razmere,
neki oblikovni pravni zakon; a ta pravnost je brez poštenja, in tako so
potem ameriški trgovci na slabem glasu, da varajo zaščiteni s pravom«.
Ta napaka izhaja iz pomanjkljivosti ameriškega protestantizma:
Če po eni strani protestantska cerkev prikliče na dan tisto bistveno
zanašanja, kot smo že rekli, pa po drugi strani vsebuje ravno s tem ve-
ljavo momenta občutka, ki sme preiti v najraznovrstnejšo poljubnost.
Vsakdo, pravijo s tega stališča, ima lahko neki lasten svetovni nazor,
torej tudi neko lastno religijo. Zatorej razpad na tako mnoge sekte, ki
se stopnjujejo tja do ekstrema premaknjenosti, in katerih mnoge imajo
bogoslužje, ki se manifestira v zamaknjenjih in včasih v najbolj čutnih
razuzdanostih. Celotna ta poljubnost je tako izoblikovana, da si različne
občine jemljejo duhovnike in jih prav tako spet odslavljajo, kot jim prija;
zakaj cerkev ni nekaj na sebi in za sebe obstoječega, kar bi imelo neko
23 Um v zgodovini, §§303–5.
28
občestvo, ki je izhajalo od atomov individuov, tako da je bila država le
nekaj vnanjskega za zaščito lastnine. Iz protestantske religije je izhajalo
zanašanje individuov drug na drugega, zaupanje v njihovo nastrojenost;
zakaj v protestantski cerkvi so religijska dela celotno življenje, njegova
dejavnost sploh. Nasprotno pa se pri katoličanih ne more vzpostaviti
[stattfinden] podlaga takšnega zanašanja; zakaj v posvetnih zadevah
vlada le nasilje in prostovoljna podvrženost, in oblike, ki jih tu imenujejo
konstitucije, so le pripomoček v sili in ne varujejo pred nezaupanjem.
Tako so potem elementi, ki so se stalno naselili v Severni Ameriki, pov-
sem druge vrste kot v Južni Ameriki. Tu ni bilo nobene enotnosti Cerkve
kot trdne vezi držav, s katero bi te bile v sponah. Princip industrije je
prišel tja čéz iz Anglije, in industrija vsebuje princip individualnosti:
individualni razum se izoblikuje v industriji in v njej prevladuje. Tako
so se tu po različnih religijah oblikovale tudi različne države. (Hegel
1999, 156–57)23
Bistven element protestantizma pa je das Zutrauen, kar bi najbolje
lahko prevedli kot možnost zanesti se, zaupanje, zanesljivost. Na eni
strani se ameriški privatnik usmerja »v pridobitnost in dobiček«, zna-
čilno je »prevladovanje partikularnega interesa, ki se k tistemu občemu
obrača le v svrho lastnega užitka. Kajpada obstajajo pravne razmere,
neki oblikovni pravni zakon; a ta pravnost je brez poštenja, in tako so
potem ameriški trgovci na slabem glasu, da varajo zaščiteni s pravom«.
Ta napaka izhaja iz pomanjkljivosti ameriškega protestantizma:
Če po eni strani protestantska cerkev prikliče na dan tisto bistveno
zanašanja, kot smo že rekli, pa po drugi strani vsebuje ravno s tem ve-
ljavo momenta občutka, ki sme preiti v najraznovrstnejšo poljubnost.
Vsakdo, pravijo s tega stališča, ima lahko neki lasten svetovni nazor,
torej tudi neko lastno religijo. Zatorej razpad na tako mnoge sekte, ki
se stopnjujejo tja do ekstrema premaknjenosti, in katerih mnoge imajo
bogoslužje, ki se manifestira v zamaknjenjih in včasih v najbolj čutnih
razuzdanostih. Celotna ta poljubnost je tako izoblikovana, da si različne
občine jemljejo duhovnike in jih prav tako spet odslavljajo, kot jim prija;
zakaj cerkev ni nekaj na sebi in za sebe obstoječega, kar bi imelo neko
23 Um v zgodovini, §§303–5.
28
