Page 271 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 271
KARL BARTH
Božje milosti, v kolikor je ta – v svojem odnosu do grešnega človeka v
še neodrešenem svetu – vedno tudi potrpljenje/strpnost [Geduld]. Je
znamenje, da človeštvo v vsej nevednosti in zamračenosti od Boga ni
zapuščeno, temveč varovano in ohranjano (pa čeprav je še vedno – ali
znova – zapadlo grehu in torej Božji jezi). Tu je zato, da varuje ljudi pred
vdorom kaosa in jim daje čas: čas za oznanjanje evangelija, za kesanje,
za vero. S tem, ko »po meri človeškega uvida in človekovih zmožnosti«
tudi z »grožnjo in izvajanjem prisile« (5. Barmenska teza) vzpostavlja
človekovo pravo/pravičnost, skrbi za svobodo, mir in humanost (v zu-
nanjem, relativnem, začasnem pomenu), je neodvisno od namere in
hotenja udeleženih v službi Božjega odrešilnega načrta. Skupnost držav
ljanov (in država) ne obstaja abstrahirano od Kristusovega kraljestva,
utemeljena na lastnih zakonih in učinkovanju, temveč je eksponent tega
kraljestva – zunaj cerkve, toda ne zunaj območja gospodovanja Jezusa
Kristusa. Po novozaveznem spoznanju spada k »oblastem«, ki so v njem
ustvarjene in od njega vzdrževane (Kol 1,16) in ki nas ne morejo ločiti od
Božje ljubezni (Rim 8,37), saj so bile, kot razodeva Kristusovo vstajenje,
predane v razpolaganje njemu, Kristusu Gospodu (Mt 28,18). Tudi de-
lovanje države je po izrecni apostolski besedi (Rim13,4–6) Božja služba.
Kot taka je lahko sprevržena, enako kot delovanje cerkve, katere Božja
služba tudi ni zaščitena pred perverzijo. Država si lahko nadene obraz
in značaj Pilata. Toda tudi takrat deluje v moči, ki jo je dobila od Boga
(Jn 19,11). Da deluje sprevrženo – in v kakšnem smislu in obsegu tako
deluje – lahko presojamo prav z vidika (in pravzaprav le s tega vidika),
da deluje po pooblastilu in nalogi [Auftrag] v Božji službi tudi takrat, saj
se pooblastilu/nalogi ne more izmakniti in je zato presojana po Božjem
zakonu. Skupnost kristjanov priznava »s hvaležnostjo in strahospošto-
vanjem do Boga dobroto te Božje uredbe« (5. Barmenska teza). Dobrota,
ki jo priznava, je zunanja, relativna, začasna posvetitev neposvečenega
sveta z obstojem politične oblasti in reda. Pri tem ostaja povsem odprto,
v katerih konkretnih stališčih do vsakokratnih političnih ustanov in
dejavnosti se bo kazalo to krščansko priznanje. Nekaj pa je s tega vidika
gotovo izključeno: odločitev za indiferentnost, apolitičnost. Cerkev se
ne more obnašati nevtralno nasproti Božji uredbi [Anordnung], ki je
tako jasno povezana z njeno lastno nalogo. To bi bilo zoperstavljanje, za
269
Božje milosti, v kolikor je ta – v svojem odnosu do grešnega človeka v
še neodrešenem svetu – vedno tudi potrpljenje/strpnost [Geduld]. Je
znamenje, da človeštvo v vsej nevednosti in zamračenosti od Boga ni
zapuščeno, temveč varovano in ohranjano (pa čeprav je še vedno – ali
znova – zapadlo grehu in torej Božji jezi). Tu je zato, da varuje ljudi pred
vdorom kaosa in jim daje čas: čas za oznanjanje evangelija, za kesanje,
za vero. S tem, ko »po meri človeškega uvida in človekovih zmožnosti«
tudi z »grožnjo in izvajanjem prisile« (5. Barmenska teza) vzpostavlja
človekovo pravo/pravičnost, skrbi za svobodo, mir in humanost (v zu-
nanjem, relativnem, začasnem pomenu), je neodvisno od namere in
hotenja udeleženih v službi Božjega odrešilnega načrta. Skupnost držav
ljanov (in država) ne obstaja abstrahirano od Kristusovega kraljestva,
utemeljena na lastnih zakonih in učinkovanju, temveč je eksponent tega
kraljestva – zunaj cerkve, toda ne zunaj območja gospodovanja Jezusa
Kristusa. Po novozaveznem spoznanju spada k »oblastem«, ki so v njem
ustvarjene in od njega vzdrževane (Kol 1,16) in ki nas ne morejo ločiti od
Božje ljubezni (Rim 8,37), saj so bile, kot razodeva Kristusovo vstajenje,
predane v razpolaganje njemu, Kristusu Gospodu (Mt 28,18). Tudi de-
lovanje države je po izrecni apostolski besedi (Rim13,4–6) Božja služba.
Kot taka je lahko sprevržena, enako kot delovanje cerkve, katere Božja
služba tudi ni zaščitena pred perverzijo. Država si lahko nadene obraz
in značaj Pilata. Toda tudi takrat deluje v moči, ki jo je dobila od Boga
(Jn 19,11). Da deluje sprevrženo – in v kakšnem smislu in obsegu tako
deluje – lahko presojamo prav z vidika (in pravzaprav le s tega vidika),
da deluje po pooblastilu in nalogi [Auftrag] v Božji službi tudi takrat, saj
se pooblastilu/nalogi ne more izmakniti in je zato presojana po Božjem
zakonu. Skupnost kristjanov priznava »s hvaležnostjo in strahospošto-
vanjem do Boga dobroto te Božje uredbe« (5. Barmenska teza). Dobrota,
ki jo priznava, je zunanja, relativna, začasna posvetitev neposvečenega
sveta z obstojem politične oblasti in reda. Pri tem ostaja povsem odprto,
v katerih konkretnih stališčih do vsakokratnih političnih ustanov in
dejavnosti se bo kazalo to krščansko priznanje. Nekaj pa je s tega vidika
gotovo izključeno: odločitev za indiferentnost, apolitičnost. Cerkev se
ne more obnašati nevtralno nasproti Božji uredbi [Anordnung], ki je
tako jasno povezana z njeno lastno nalogo. To bi bilo zoperstavljanje, za
269
