Page 270 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 270
PREVODI
in njegove naravnost razdiralne posledice. Ve namreč, kako nevaren je
človek samemu sebi, pozna ga kot grešnika, to je kot bitje, ki je vedno
pripravljeno odpreti zapornice, skozi katere – če niso branjene – vdre
kaos, nič in konča njegov čas. Čas, ki je človeku dan, lahko skupnost
kristjanov razume le kot »čas milosti« v dvojnem pomenu: kot čas, ki mu
je bil dan zato, da spozna in sprejme Božjo milost, in kot čas, ki mu je bil
dan po Božji milosti prav za to. Ona sama, krščanska skupnost, obstaja
v tem ljudem danem času v prostoru, v katerem je človeško (za)čas-
no življenje še vedno zaščiteno pred kaosom – čeprav bi njegov vdor
sam po sebi bil že davno na dnevnem redu. Vidno sredstvo te zašči-
te spoznava v obstoju skupnosti državljanov, v dejstvu državi lastnega
prizadevanja za zunanje, relativno, začasno humaniziranje človeškega
bivanja s preprečevanjem najslabšega; zaščita je zagotovljena s tem, da
za vse obstaja politični red, v katerem bodo – naj vsak pogleda, kje stoji!
– zli kaznovani in dobri nagrajeni. (Ta red potrebujejo kristjani in nek-
ristjani, kajti za človeka nevarni napuh je živ pri enih in pri drugih!) Ve,
da brez pravnega reda državljanske skupnosti tudi krščanskega reda ne
bi bilo. Ve in zahvaljuje se Bogu, da sme obstajati v varstvu državljanske
skupnosti (primerjaj O. Cullmann, Königsherrschaft Christi und Kirche
in Neuen Testament, 1941).
6.
Ko to ve, spoznava v obstoju skupnosti državljanov – ne glede na
krščanskost ali nekrščanskost njenih pripadnikov in funkcionarjev in
tudi ne glede na njeno posebno postavitev in dejanskost – prav tako kot v
svojem lastnem obstoju, delovanje Božje uredbe (ordinatio, vzpostavitev,
ustanovitev); exusia [najvišja moč in avtoriteta] ne obstaja in ne deluje
brez Božje volje, ampak po njej (Rim 13,1). Kjer je državljanska skup-
nost, kjer je država, v resnici in stvarno nimamo opravka s proizvodom
greha, temveč z eno od stalnic Božje previdnosti in Božjega vladanja
svetu z nasprotovanjem človeškemu grehu in človeku v prid – z enim od
instrumentov Božje milosti torej. (To velja ne glede na to, koliko človeške
zmote in človeške samovolje je v skupnosti državljanov in državi pri tem
na delu.) Skupnost državljanov ima s skupnostjo kristjanov skupen izvor
in skupno središče. Skupnost državljanov je ustanova/red [Ordnung]
268
in njegove naravnost razdiralne posledice. Ve namreč, kako nevaren je
človek samemu sebi, pozna ga kot grešnika, to je kot bitje, ki je vedno
pripravljeno odpreti zapornice, skozi katere – če niso branjene – vdre
kaos, nič in konča njegov čas. Čas, ki je človeku dan, lahko skupnost
kristjanov razume le kot »čas milosti« v dvojnem pomenu: kot čas, ki mu
je bil dan zato, da spozna in sprejme Božjo milost, in kot čas, ki mu je bil
dan po Božji milosti prav za to. Ona sama, krščanska skupnost, obstaja
v tem ljudem danem času v prostoru, v katerem je človeško (za)čas-
no življenje še vedno zaščiteno pred kaosom – čeprav bi njegov vdor
sam po sebi bil že davno na dnevnem redu. Vidno sredstvo te zašči-
te spoznava v obstoju skupnosti državljanov, v dejstvu državi lastnega
prizadevanja za zunanje, relativno, začasno humaniziranje človeškega
bivanja s preprečevanjem najslabšega; zaščita je zagotovljena s tem, da
za vse obstaja politični red, v katerem bodo – naj vsak pogleda, kje stoji!
– zli kaznovani in dobri nagrajeni. (Ta red potrebujejo kristjani in nek-
ristjani, kajti za človeka nevarni napuh je živ pri enih in pri drugih!) Ve,
da brez pravnega reda državljanske skupnosti tudi krščanskega reda ne
bi bilo. Ve in zahvaljuje se Bogu, da sme obstajati v varstvu državljanske
skupnosti (primerjaj O. Cullmann, Königsherrschaft Christi und Kirche
in Neuen Testament, 1941).
6.
Ko to ve, spoznava v obstoju skupnosti državljanov – ne glede na
krščanskost ali nekrščanskost njenih pripadnikov in funkcionarjev in
tudi ne glede na njeno posebno postavitev in dejanskost – prav tako kot v
svojem lastnem obstoju, delovanje Božje uredbe (ordinatio, vzpostavitev,
ustanovitev); exusia [najvišja moč in avtoriteta] ne obstaja in ne deluje
brez Božje volje, ampak po njej (Rim 13,1). Kjer je državljanska skup-
nost, kjer je država, v resnici in stvarno nimamo opravka s proizvodom
greha, temveč z eno od stalnic Božje previdnosti in Božjega vladanja
svetu z nasprotovanjem človeškemu grehu in človeku v prid – z enim od
instrumentov Božje milosti torej. (To velja ne glede na to, koliko človeške
zmote in človeške samovolje je v skupnosti državljanov in državi pri tem
na delu.) Skupnost državljanov ima s skupnostjo kristjanov skupen izvor
in skupno središče. Skupnost državljanov je ustanova/red [Ordnung]
268
