Page 272 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 272
PREVODI
katerega po Rim 13,2 velja, da bi bilo usmerjeno neposredno proti Bogu
in bi bilo zato deležno Božje (ob)sodbe.
7.
Cerkev mora ostati cerkev. Ostati mora notranji krog Božjega kra-
ljestva. Skupnost kristjanov ima nalogo, ki ji jo skupnost državljanov ne
more odvzeti in ki jo sama s svoje strani nikdar ne more uresničevati
v oblikah, ki so lastne skupnosti državljanov. Ne bi bilo v dobro drža-
vljanske skupnosti, če bi se krščanska skupnost v njeni sredini povsem
razpustila in opustila svojo posebno nalogo, ki ji je kategorično predpi-
sana. Skupnost kristjanov oznanja in mora oznanjati gospostvo Jezusa
Kristusa in upanje na prihod Božjega kraljestva. Skupnost državljanov
kot taka tega ne počne; nima tega poslanstva, napotena je na to, da ji to
oznanja skupnost kristjanov. Ne more se sklicevati na Božjo avtoriteto in
milost; podučena je, da se to dogaja drugje. Ne moli, odvisna je od tega,
da se zanjo moli drugod. Slepa je za od kod in kam človeške eksistence,
za katere zunanje, relativno, začasno ohranjanje skrbi. Odvisna je od tega,
da so drugod oči, ki to vidijo. Ne more v temelju onemogočiti človeškega
napuha in ne pozna dokončne obrambe pred kaosom; napotena je na
to, da so zadnja spoznanja in besede drugod. Misel in govor skupnosti
državljanov neizogibno nihata med preveč otročjim optimizmom in pre-
več zlovoljnim pesimizmom glede človeka – samoumevno od vsakogar
pričakuje najboljše, da bi potem prav tako samoumevno pri vsakomur
računala na najslabše; očitno računa, da bo njena tovrstna antropologija
racionalno presežena od nekod drugod in s tem tudi relativno upravičena
in relativno potrjena. Skupnost kristjanov definitivno ne more sama sebe
ukiniti, saj bi bilo to dejanje največja neposlušnost kristjanov. Pa tudi
zato ji ni dovoljeno, ker bi s tem onemel glas zadnjega upanja in pomoči,
ki ga vse, kar je človeškega, od nje potrebuje.
8.
Skupnost kristjanov pa se prav z izpolnjevanjem svoje lastne naloge
udeležuje izpolnjevanja naloge skupnosti državljanov. Ko veruje v Jezusa
Kristusa in ga oznanja, veruje in oznanja tistega, ki je tako Gospod cerkve
kot Gospod sveta. In njeni člani, ki se nahajajo v tem notranjem krogu,
270
katerega po Rim 13,2 velja, da bi bilo usmerjeno neposredno proti Bogu
in bi bilo zato deležno Božje (ob)sodbe.
7.
Cerkev mora ostati cerkev. Ostati mora notranji krog Božjega kra-
ljestva. Skupnost kristjanov ima nalogo, ki ji jo skupnost državljanov ne
more odvzeti in ki jo sama s svoje strani nikdar ne more uresničevati
v oblikah, ki so lastne skupnosti državljanov. Ne bi bilo v dobro drža-
vljanske skupnosti, če bi se krščanska skupnost v njeni sredini povsem
razpustila in opustila svojo posebno nalogo, ki ji je kategorično predpi-
sana. Skupnost kristjanov oznanja in mora oznanjati gospostvo Jezusa
Kristusa in upanje na prihod Božjega kraljestva. Skupnost državljanov
kot taka tega ne počne; nima tega poslanstva, napotena je na to, da ji to
oznanja skupnost kristjanov. Ne more se sklicevati na Božjo avtoriteto in
milost; podučena je, da se to dogaja drugje. Ne moli, odvisna je od tega,
da se zanjo moli drugod. Slepa je za od kod in kam človeške eksistence,
za katere zunanje, relativno, začasno ohranjanje skrbi. Odvisna je od tega,
da so drugod oči, ki to vidijo. Ne more v temelju onemogočiti človeškega
napuha in ne pozna dokončne obrambe pred kaosom; napotena je na
to, da so zadnja spoznanja in besede drugod. Misel in govor skupnosti
državljanov neizogibno nihata med preveč otročjim optimizmom in pre-
več zlovoljnim pesimizmom glede človeka – samoumevno od vsakogar
pričakuje najboljše, da bi potem prav tako samoumevno pri vsakomur
računala na najslabše; očitno računa, da bo njena tovrstna antropologija
racionalno presežena od nekod drugod in s tem tudi relativno upravičena
in relativno potrjena. Skupnost kristjanov definitivno ne more sama sebe
ukiniti, saj bi bilo to dejanje največja neposlušnost kristjanov. Pa tudi
zato ji ni dovoljeno, ker bi s tem onemel glas zadnjega upanja in pomoči,
ki ga vse, kar je človeškega, od nje potrebuje.
8.
Skupnost kristjanov pa se prav z izpolnjevanjem svoje lastne naloge
udeležuje izpolnjevanja naloge skupnosti državljanov. Ko veruje v Jezusa
Kristusa in ga oznanja, veruje in oznanja tistega, ki je tako Gospod cerkve
kot Gospod sveta. In njeni člani, ki se nahajajo v tem notranjem krogu,
270
