Page 269 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 269
KARL BARTH
In če skupnost kristjanov ne zajema vseh ljudi, ampak le kristjane – ki
se kot taki priznavajo in bolj ali manj resno to tudi želijo biti – je ven-
darle usmerjena k vsem ljudem, saj je bila ustanovljena kot »luč sveta«.
Vsem ljudem izpoveduje, vsem je bilo namenjeno poslanstvo/sporočilo
[Botschaft], ki ji je bilo naloženo. Nič manj kot za skupnost državljanov je
tudi zanjo smisel obstoja v služenju vsemu ljudstvu na ožjem ali širšem
področju kraja, dežele. V 2 Tim, 2,1–7 beremo, da je Bogu prav in všeč,
če kristjani kot taki živijo mirno in tiho, častno in Bogu všečno, a da
hoče, da bi bilo pomagano vsem ljudem in da bi vsi prišli do spoznanja
resnice ter da zato kristjani molijo za vse ljudi in še posebej za »kralje«,
to je za tiste, ki so v državi nosilci posebne odgovornosti. Krščanska
skupnost tudi v skupnosti državljanov ne obstaja kot nepolitična, ampak
kot politična. K temu je treba dodati, da predmet obljube in upanja, v
katerem ima skupnost kristjanov svoj večni cilj, po Novi zavezi nesporno
ni večna cerkev, temveč od Boga vzpostavljeno, z neba prihajajoče mesto
(polis); v njegovi svetlobi bodo stopali narodi in vanj bodo zemeljski
kralji prinašali svoj sijaj (Raz. 21,2–24).Večni cilj je nebeška politeuma
(Flp 3,20) – Božja basileia [kraljestvo] – vse to po sodniški odločitvi
kralja Jezusa na njegovem prestolu (Mt 25,31). Izhajajoč iz tega smemo
in moramo govoriti o odločilni visoko politični pomembnosti obstoja
skupnosti kristjanov.
5.
Hkrati pa prav skupnost kristjanov ve, da je obstoj skupnosti državlja-
nov nujen, ve namreč, da vsi ljudje (kristjani in nekristjani) potrebujejo
»kralja«, potrebujejo zunanji relativni in začasni pravni red, zaščiten z
avtoriteto in prisilo. Ve, da je njegova prava izrecna in končna podoba
večno Božje kraljestvo in večna pravičnost njegove milosti, hvali pa
Boga za to, da ima ta v »še neodrešenem svetu« tudi zunanjo, relativno,
začasno postavo, v kateri je lahko skupnost kristjanov veljavna in dejavna
tudi ob nepopolnem in zamegljenem spoznanju Jezusa Kristusa ali celo
brez njega. Ta zunanja, relativna, začasna, toda zato še ne neveljavna in
neučinkovita, postavitev pravnega reda je ravno skupnost državljanov.
Skupnost kristjanov – in v vsej resnosti samo ona – ve za to nujnost. Ve
namreč – v tem, ko ve za Božje kraljestvo in milost – za človekov napuh
267
In če skupnost kristjanov ne zajema vseh ljudi, ampak le kristjane – ki
se kot taki priznavajo in bolj ali manj resno to tudi želijo biti – je ven-
darle usmerjena k vsem ljudem, saj je bila ustanovljena kot »luč sveta«.
Vsem ljudem izpoveduje, vsem je bilo namenjeno poslanstvo/sporočilo
[Botschaft], ki ji je bilo naloženo. Nič manj kot za skupnost državljanov je
tudi zanjo smisel obstoja v služenju vsemu ljudstvu na ožjem ali širšem
področju kraja, dežele. V 2 Tim, 2,1–7 beremo, da je Bogu prav in všeč,
če kristjani kot taki živijo mirno in tiho, častno in Bogu všečno, a da
hoče, da bi bilo pomagano vsem ljudem in da bi vsi prišli do spoznanja
resnice ter da zato kristjani molijo za vse ljudi in še posebej za »kralje«,
to je za tiste, ki so v državi nosilci posebne odgovornosti. Krščanska
skupnost tudi v skupnosti državljanov ne obstaja kot nepolitična, ampak
kot politična. K temu je treba dodati, da predmet obljube in upanja, v
katerem ima skupnost kristjanov svoj večni cilj, po Novi zavezi nesporno
ni večna cerkev, temveč od Boga vzpostavljeno, z neba prihajajoče mesto
(polis); v njegovi svetlobi bodo stopali narodi in vanj bodo zemeljski
kralji prinašali svoj sijaj (Raz. 21,2–24).Večni cilj je nebeška politeuma
(Flp 3,20) – Božja basileia [kraljestvo] – vse to po sodniški odločitvi
kralja Jezusa na njegovem prestolu (Mt 25,31). Izhajajoč iz tega smemo
in moramo govoriti o odločilni visoko politični pomembnosti obstoja
skupnosti kristjanov.
5.
Hkrati pa prav skupnost kristjanov ve, da je obstoj skupnosti državlja-
nov nujen, ve namreč, da vsi ljudje (kristjani in nekristjani) potrebujejo
»kralja«, potrebujejo zunanji relativni in začasni pravni red, zaščiten z
avtoriteto in prisilo. Ve, da je njegova prava izrecna in končna podoba
večno Božje kraljestvo in večna pravičnost njegove milosti, hvali pa
Boga za to, da ima ta v »še neodrešenem svetu« tudi zunanjo, relativno,
začasno postavo, v kateri je lahko skupnost kristjanov veljavna in dejavna
tudi ob nepopolnem in zamegljenem spoznanju Jezusa Kristusa ali celo
brez njega. Ta zunanja, relativna, začasna, toda zato še ne neveljavna in
neučinkovita, postavitev pravnega reda je ravno skupnost državljanov.
Skupnost kristjanov – in v vsej resnosti samo ona – ve za to nujnost. Ve
namreč – v tem, ko ve za Božje kraljestvo in milost – za človekov napuh
267
